>ko hodi proti meni se ji zacnem nagonsko umikat. sploh ne vem zakaj, zelim si njene blizine. med nekim bednim pogovorom, kateremu ne sledi nobena, to sem prepricana, se pocasi premikam nazaj. naenkrat na hrbtu obcutim dotik hladne stene. prepricana sem bila, da se imam nekaj prostora za manever. tocno vidi, da me je presenetlo, nasmehne se. tudi meni je malo smesno, scena direkt iz kaksnega holywood filma. a se ne nasmejim. drzati moram distanco. hladna moram bit. kaj vec si ne zasluzi.

stojim ob steni, z rokami nerodno delam nekaj po zepih, umikam pogled (kar naenkrat so strop in tla zelo zanimivi) in vsakic, ko jo pogledam, je le se milimeter blizje. zivcna sem. ne vem, kaj lahko naredim in kaj ne smem. v glavi si zacnem prepavat clashovo “should i stay or should i go”, a kaj, ko vem, da je to banalno vprasanje. hocem ostati. hocem videt, kako se bo tole izpeljalo.

v trenutku, ko lahko na ustnicah cutim njene vse bolj plitke tople izdihe zraka, je vse, kar sem sposobna narest, da zaprem oci, poskusam umirit moje dihanje, ga nekako prikrit z dihanjem skozi nos (mogoce pa ne bo opazla, da sem zivcna?), oci mi norijo, kot sredi rem faze ceprav imam v glavi popolno praznino.

ko se s konico jezika dotakne moje zgornje ustnice sklonim glavo, izdihnem kot da sem vsaj par dni zadrzevala dih, in se ji prepustim. vsak njen gib mi je znan, a tokrat potenciran vsaj na tri. roke se mi tresejo, kolena ze dolgo niso bila tako sibka, glava se bolj prazna kot prej (ce je to mogoce), privzdigne mi glavo in rece:

“mijaaaaaaau!”

…upickumaterno, macek, a me lahko pustis, da v miru odsanjam??