(ceprav smo v EU in racun za prenos podatkov naj ne bi bil hrvaski, sem vseeno prvic v zgodovini v airplane mode. no, ne jst, take tablica. pred mano je se nekaj dolgocasnih ur preden bom v letalu.)
prevozi s cudnim imenom, ki me spomne na sinuse, me koncno le poberejo pri iliriji, danes greva v benetke samo jaz in james, phd kandidat, ki je bil vceraj na konferenci o autizmu. skot z zelenim puloverjem (a nimajo irci monopola na zeleno barvo? mogli bi.), iz nekega mesta na severu skotske, s pol populacije slovenije, kjer se primarno ukvarjajo z nafto in izkljucitvami srednjesolcev. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
ves, da si na letaliscu veeeeeeliko prezgodaj, ko je na partenza tabli zadnji vpisan let ob 20:40h, le-ta pa je se dve uri pred tvojim.
letalisce marco polo, (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..) ena izmed dveh restavracij s picami, k so slabse kot iz kuhinje moje osnovne sole, in kava, ki ni dolce gusto. (in ne, nisem narocila un americano, ker nocem dve deci mlacne vode, kateri okus po kavi daje slabo umita salca, v kateri je postrezena.)
stoli so flurescentno zeleni, kao udobni, in ne priboltani v tla. to je dobro. imam obcutek, da jih bom se dodobra spoznala.
pred mano velika in glasna italijanska familija, za mano skupinica angleskih penzionistov, vsak s svojo knjizico sudoku, malo naprej na desni francozinja, ki ima ze kar nekaj minut dokaj energicen telefonski pogovor. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
nasploh so vsi tu okoli mene dokaj glasni. kot da ne bi vedli, da sem ze od 5h zjutraj pokonc in da je 550g nalgesin ze zacel popuscat. skrajno nevljudno od njih.
po glavi mi gre samo in izkljucno spanje.
ni najmanjse sanse, da se spravim na bus do centra. benetke sem vidla ze tolikrat, da mi je cisto vseen, ce se jutri potopijo za extra 3mm. most vzdihljajev bo naslednji teden se vedno tam, gondole pa tudi.
(im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy.. tale zena bi resno morala zamenjat svoj ringtone.)
—–
to be continued… dan in noc bosta se zelo dolga.
prevozi s cudnim imenom, ki me spomne na sinuse, me koncno le poberejo pri iliriji, danes greva v benetke samo jaz in james, phd kandidat, ki je bil vceraj na konferenci o autizmu. skot z zelenim puloverjem (a nimajo irci monopola na zeleno barvo? mogli bi.), iz nekega mesta na severu skotske, s pol populacije slovenije, kjer se primarno ukvarjajo z nafto in izkljucitvami srednjesolcev. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
ves, da si na letaliscu veeeeeeliko prezgodaj, ko je na partenza tabli zadnji vpisan let ob 20:40h, le-ta pa je se dve uri pred tvojim.
letalisce marco polo, (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..) ena izmed dveh restavracij s picami, k so slabse kot iz kuhinje moje osnovne sole, in kava, ki ni dolce gusto. (in ne, nisem narocila un americano, ker nocem dve deci mlacne vode, kateri okus po kavi daje slabo umita salca, v kateri je postrezena.)
stoli so flurescentno zeleni, kao udobni, in ne priboltani v tla. to je dobro. imam obcutek, da jih bom se dodobra spoznala.
pred mano velika in glasna italijanska familija, za mano skupinica angleskih penzionistov, vsak s svojo knjizico sudoku, malo naprej na desni francozinja, ki ima ze kar nekaj minut dokaj energicen telefonski pogovor. (im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy..)
nasploh so vsi tu okoli mene dokaj glasni. kot da ne bi vedli, da sem ze od 5h zjutraj pokonc in da je 550g nalgesin ze zacel popuscat. skrajno nevljudno od njih.
po glavi mi gre samo in izkljucno spanje.
ni najmanjse sanse, da se spravim na bus do centra. benetke sem vidla ze tolikrat, da mi je cisto vseen, ce se jutri potopijo za extra 3mm. most vzdihljajev bo naslednji teden se vedno tam, gondole pa tudi.
(im on theee eddgee, theeee eeedgeeee of glooooryyyyy.. tale zena bi resno morala zamenjat svoj ringtone.)
—–
to be continued… dan in noc bosta se zelo dolga.