in nekje od lani tudi ona ni.

vsak zid, ki mi ga mogoce uspe vsaj malo zrahljat, potegne za sabo domino efekt in zgradi se pet novih, se debelejsih, se bolj stabilnih. 200 metrov pred zidovi je se kilometrski jarek, poln krokodilov in strupenih vodnih zab.
za ziher.

vcasih se mi zdi, da nikoli ne bom prisla do konca tega skoraj ze rituala, in ko mi ze n-tic vrze dol slusalko bi telefon najraje zabrisala skozi okno, za njim pa se njo.
iskrena bom, nisem navajena taksnega obnasanja. tudi ne zasluzim si ga. ne maram, ko stvari ostanejo odprte, nedorecene. ko obe vema, da je nekaj narobe. jaz poskusam razumet kaj in se potrudit to popravit, z njene strani pa dobim mobitelovo tajnico, kratke stavke in distanco. istocasno mi ona z najbolj resnim izrazom zatrjuje, da raje slisi resnico, pa ceprav boli, kot da se podaljsuje agonija dvomov in vprasanj.

in ko bi clovek ze lahko neustrasno stavil naslednjo sedmico, da je situacija dokoncna, da ni poti nazaj, takrat me objame z mocjo, katere njej ne bi pripisal nihce, po licu ji spolzi solza in rece “nocem te izgubit.”.

aja, ne.
to zadnje sem rekla jaz.