ko te nekje v fantaziji zmoti viber zvoncek in si ne mores pomagat in gres prebrat njeno sporocilo in si navdusena, da si ga dobila, ker je bla tisina celo dopoldne, a istocasno ti je prekinlo rdeco nit misli in zdaj ne ves vec, kaj si pisala in kako bos lahko spet prisla na oni level, ko poskusas lepoti njenega nasmeha dodelit neke pocukrane crke, besede, in najraje bi si izmislila neko cisto novo besedo za tisti njen pogled, ko se pretvarja, da ji ni nerodno, ki je zelo podoben tistemu pogledu, ko razmislja, da mi je stoposto spet bedno, in a niso v resnici vse besede izmisljene, sploh pa tale, ki opise naju, “nic”?