vsakic, ko jo vidim, bi jo najraje pojedla, tako zelo lepa je. polajkala bi vse njene slike pa me je odstranila iz svojega fejsbruha. slekla bi jo extra pocasi, kot ce bi odvijala bozickovo darilo. ne uporabljam kristalnih kozarcev ampak zame bi to lahko bila ona; postavla bi jo na polico in jo preprosto obcudovala. vse poteze njenega obraza, dolgo pogresanega nasmeha, tiste male oci, ki znajo tako lepo zareti. s prsti bi preiskala njeno telo, da ga nikoli ne bi pozabila, tudi cigaretne opekline na roki ne. tista bela srajca na njenem zagorelem telesu me ubija; istocasno bi jo slekla, da bi stala pred mano gola, in pustila obleceno, ker povdari vse, kar naredi “njo”.
nisem vedela, da je mozno, ampak ko jo vidim priti izza ovinka, mi zastane dih. se vedno sem zivcna, ko sedim ob njej. pogledi daljsi od par sekund so mi neugodni; mogoce pa koncno le opazi, kaj je narobe z mano.
v grlu knedl, ker se se vedno spomnem, in v glavi jeza, zakaj ne morem imet vsega?