te dni me poleg euforije nad trenutno situacijo daje tudi manjsi obcutek krivde zaradi ideje, da bi morala bit v drugacnem custvenem stanju. to jest, da bi mogla bit zalostna, ali vsaj zelo tecna. namrec, pred parimi tedni se je spremenil moj partnerski status. po domace, s punco sma sle narazen, jaz sem jo pustila, kakorkoli. na fb sem sicer se vedno v ornk zakomplicirani vezi z mojo levo roko (drugace sem desnicarka… get it? …. ah? … eh.), v realnem zivljenju pa (ze) v malo bolj prijetni situaciji (z drugo).
pravijo, da se vezo preboleva polovico casa trajanja le-te. kar pomeni, da bi, po vseh pravilih, jaz vsaj se 11 mesecev morala bit slabe volje, nedostopna, skregana s svetom in zaspat v solzah.
in mogoce je narobe, a jaz se sploh ne pocutim tako.
ampak, ce te zanima, po vseh teh tednih se vedno petkrat ugasnem budilko, preden se spravim iz postelje, se vedno ne grem cez cesto samo pri zeleni luci ali cez prehod za pesce, se vedno gledam storage wars, skoraj religiozno dajem smrkcem redkvice za sadit (mogoce mi enkrat ta teden koncno uspe pridet do gore!) in se vedno spim na levi strani postelje.
ampak te dni si zazelim eno drugo, da se “naguzi” za mano in da roko na moj hrbet.