najtezje je se sprijaznit, da je konec.
lahko je najdet 1000 in 1 razlog zakaj morta it narazen, zakaj stvar ne deluje vec, zakaj ni tako kot bi moglo bit. a vedno se najde en razlog vec zakaj ostati skupaj. ker so noci z njo bile tok mirne, ker ima faking sexy rito, ker je bila tam, ko sem dozivela par ‘prvic’, ker jo imam rada? ne?
ko ti je koncno jasno, da bi ta zadnji stavek moral bit tist prvi, tist najbolj pomembni, takrat se zacne v glavi nekaj premikat. gres parkrat sama spat, je ne objames ponoci, ji ne reces vec, da jo imas rada, kljub temu, da nekje tam noter jo se vedno imas, ampak ves, da ni vec isto, in noces dajat nekega laznega upanja, ceprav ves, da ji dajes tocno to z vsakim dnem, ko odlasas, in ona ve, ona cuti, da je nekaj narobe ampak upa, da se bos spravla skupaj, da ji bos pustila se malo blizje, da vama bo le uspelo resit nastalo situacijo, situacijo, za katero ni ona nic kriva, in zavedas se, da gre ona vcasih spat v solzah, ker ne ve, kako naj te obdrzi, in ker misli, da dela vse narobe, pa jo povleces blizu in reces, da je vse vredu, ceprav ves, da ni, in ko gres pes domov se metaforicno tepes po glavi, ceprav bi se mogla zelo dobesedno brcnat v rit in nardit tist, kar obe pricakujeta, ampak si se ne moreta predstavljat zivljenja brez druge, predolgo sta ze v tem, in odlasas se en dan, in se eno noc, in gres spet spat pozno, in sama, in si mogoce res zazelis, da bi bila zraven, ampak zadnja misel ni ona, niti ni katera druga, je samo prazna glava in tista misel, ki ti je sla zadnjih par tednov po glavi, “daj ana pizdamaterna no, nared ze nekaj, nehaj bit tak idiot!”.
potem pa pride nedelja popoldan, kolega vrze skatlico cigaretov na mizo in ti reces “jst sem pa singl.”