>
ne samo fizicno. tud tko, noter. psihicno.
do srede oktobra sem bila v zvezi tri leta. zveza je bila.. naporna. ena bi rekla, da bistva te zveze sploh ni razumela. da je blo vse tolk narobe, da ne ve, zakaj sem sploh vztrajala. vcasih tudi sama nisem vedla. ampak.. imela je tisto nekaj, pa ceprav ne vsak dan vidno ali zacuteno, da me je priklenla nase. mogoce so ble ustnice, mogoce njena perfektna rita. mogoce nacin pickanja nad sodelavkami, ali tezenje meni, ce nisem pomila loncka od jogurta preden sem ga dala v kos za reciklazo. skratka, nekaj je bilo.
ampak, tako kot pri vsaki vezi, ki gre h koncu, je tudi pri nama bilo isto. kreganja je bilo vec in vec. pickarjenje za male stvari ni blo vec tako kjut kot v prvih mesecih. kar hitro se spremenijo v ornk kreganja. in to se je vleklo. nastala je rutina. slaba rutina. zelo slaba rutina. in pri rutinah je tako, da se ne nehajo kmalu. ker je pac rutina. in ker smo prpe. folku se v takih primerih rado strga in pride do drasticnih sprememb. jst sem nazalost v kategoriji folka, ki se mu taksnih drasticnih glih ne da prevec. pac upam, da se bo stvar sama resla. po liniji najmanjsega odpora. vem, naivno. vem, butasto.
in v tem procesu ignoriranja ta pravih problemov sem bila tok pametna, da sem se navezala na neko drugo osebo. v glavi sem si ustvarla neke utvare, da kako bo “ko bo”. ceprav mi ona nikoli ni dajala nekega upanja na karkoli. rekla je veliko, pokazala malo manj, a vedno drzala distanco, zaradi katere sem vedno dvomila v njene besede. strocnice my ass. a seveda, kot se za vse te jebene sanje spodobi, so tudi moje bile veliko bolj drugacne od resnice. v tistem svetu mi je zjutraj zazelela dobro jutro in lep dan. vsake tolko poslala msg, da misli name. da se boma po sluzbi dobile nekje, spile kofe, prebrale delo, (…..insert a not so distant memory…..), sle k njej ali men domov, ‘bile midve’ cel vecer in mogoce celo noc, in naslednji dan bi bil poln presenecenj.
ja, mislim, da sem se zaljubila vanjo. prekleto preprosto je bilo. ma nekaj. tisto nekaj. mogoce so bile to oci, ali njen nacin govora. heh, mogoce celo njeno lezanje na tleh.
dva dni nazaj pa..
rekli so mi, da naj ti pokazem ‘fakica’.
da naj se obrnem in grem. ne pogledam nazaj.
da naj te dam iz sistema.
da nisi vredna neprespanih noci.
da ti je vseeno.
zbrisani so tisti tvoji msgi izpred parih mescev. tudi tvoja stevilka, a kaj ko jo znam na pamet. (jaz, ki se ne spomnem, kje sem bila prejsni teden.) tako bedasto kot se bo slisalo, ampak tudi tista slika, ki je meni poosebljala tvoj bit, je sla v direkt v kos. pesmi, katere si mi vcasih posiljala, sicer se vedno imam na mp3 plejerju, a jih vedno preskocim. drowning pool mi trenutno zveni bolje kot rachel. se posebej bolje kot rachel.
zbrisala sem vse kar me spominja nate.
samo.. kako pa zbrisem tvoje besede v moji glavi? in spomine na tistih par trenutkov?