tocno na zadnji dan leta ’99 sem spoznala mojo kjavico. (trenutno me ima malo na ignore, ker sem jst baraba in sem se bolj ubadala z iskanjem sluzbe in sobe v lj, kot pa z njo. je za razumet.)
od tistega dneva naprej sta mi vonja po kokosu in cimetu na listi totalno nezazeljenih vonjev. 1.1.00 mi je bilo zelo dobro jasno zakaj nihce ni naredil koktejla iz kuhanega vina in malibuja. in ni zato, ker se ne bi mogli spomnat ‘catchy’ imena za taksen zvarek. ‘tropski bruh’ zveni simpaticno.

dandanes, ko mi prinesejo kapucino s cimetom na peni (ce pozabim rect, da naj tega ne naredijo), prosim osebo poleg mene, da to odstrani. nekatere mi je celo uspelo natrenirat in so to naredile se preden sem jaz karkoli rekla, ali se zmrdnala.
tista krema za soncenje z vonjem po kokosu, ki je meni bila do takrat tako zelo ljuba? ja, te se sedaj izogibam na veliko.

pravkar je v pisarno stopila ena stranka, ki nosi isti parfum kot ‘ona’.
join me on going down the memory lane, will you? your ticket is free.