>zame osebno je eden najhujsih obcutkov obcutek manjvrednost. da osebi, ki meni pomeni tolko, da je ze cudno, ne pomenim dovolj. oziroma, da ji ne pomenim vec kot nekdo drug. (familija in najboljsi prijatelji izkljuceni, seveda.) da se ji ne zdim vredna tega, da se bori zame. (glej disclaimer!)

ko se pesaka odpravim do mesta, na kavo v kafeterijo lan (tam sem skoraj ze del inventarja), imam v usesih slusalke in v glavi mi odzvanja playlista, ki jo imam na repeat ze vsaj pol leta. rabim hrup, a istocasno rabim hrup, ki ga lahko po zelji izklopim in ignoriram. torej, glasba, ki jo poznam zelo dobro, ki me ne bo zmedla z meni neznanim besedilom. v tistih 25 minutah resujem svetovne probleme, izbiram najlepse drevo od stadiona do gospodarca, se zmrdujem nad propadanjem ene vcasih najljubsih restavracij (dva fazana), in razmisljam, kaj tocno delam narobe.

(edit: tu sta potem sledila dva odstavka, ampak smo ju zbrisal.)
.
.
.
.

eh. glava nima v ljubezni kaj iskati. se opravicujem za motenje miru, MOVING ON!

On and on and on and on and on and on and on and on
I believe in me
On and on and on and on and on and on and on and on
I believe in me

disclaimer: ne, ne mislim nobene dolocene punce, ta podatek sploh ni pomemben. ja, trditev bi lahko zelo preprosto apliciral na mojo trenutno situacijo na ljubezenski ravni zivljenja, ampak tu so zraven se drugi faktorji, ki so meni ali neznani, ali pa jih preprosto ne razumem. bodmo fer.
for the sake of an argument, med pisanjem tega posta bom imela v glavi dva taksna primera, kronolosko gledano sicer vsak v drugi dekadi mojega zivljenja (je pac treba popestrit zadeve, ne?) a se v dolocenih tockah celo pokrivata.