>tako kot je K rekla, hvala bogu, da sem koncno sla. ni minil en mesec brez mojih najbolj iskrenih zagotovil, da naslednji mesec pa res grem. vedno je nekaj prislo mimo. ali ni bilo casa (jebena redna sluzba!), denarja, vcasih pa je sfalilo tudi volje. kar ni pomenlo, da si nisem RES zelela it, ampak.. hja.

karta je bila kupljena pri ryanair, iz milana do porta. in, ce bos slucajno se kdaj imela to fenomenalno idejo, naj me PROSIM nekdo ustreli. ker taksnih kolobocij s prevozom do milana in potem nazaj v slovenijo se v zivljenju nisem imela. da sploh ne omenim, da me je zadeva sedaj prisla tako drago, da bi za ta denar lahko s taxijem sla do brnika, se peljala v lizbono v prvem razredu tapa, in na avijonu dobila tisti extra paket, ko ti manekenke iz victorias secret kataloga servirajo pijaco. da se o masazah ne menimo.
in v to sploh se nisem vstela telefonskega racuna, ki me bo tako pokopal! *double facepalm*

PREVOZ DO MILANA ali KAKO ZMEST FATO
naj bi bila dokaj normalna stvar; s tovornjakom do verone, vlakom do milana in busom do bergama. na pot naj bi se odpravla nekje pred poldnevom, takoj ko s tovornjaka zlozijo neke palete in ga natovorijo z necim drugim. proces, ki naj bi trajal celih 15 minut, zavlekel pa se je dolgo v popoldne.
na koncu sta me do letalisca peljali sestri. pred spopadanjem s tisto popolnoma ravno in veliko predolgo avtocesto smo se ustavile na pocivaliscu s pokvarjeno blagajno (zastonj opcije ne poznajo, smo mogli jet na petrol), nabavle kofeja, red bullov, cipsa, moje vecerje (snedvic in pol litra jogurta, zakaj bi variiral?) in crni avtomatik se je odpravil zasledovat karavano tovornjakov.
voznja je bila super, dodatno zabavo nam je nudila fata (aka gps zadevca), kateri se je pri benetkah totalno sfuzlalo. njeni podatki so pac malo starejsi in nikakor ji ni slo v cipe in vezja, zakaj se ne drzimo njene priporocene poti. tudi ob veckratnem moledovanju, da naj ze koncno najdemo nek izhod (najveckrat nam je svetovala 90° ovink v levo, direkt v steno) in gremo nazaj.
primer dialoga voznje:
A: “fata pravi, da bomo cez 9 minut pri letaliscu, ampak tu ga ni nikjer. se table ni.”
B: “ko se bomo pelale mimo, ga bomo nasle.”
(btw, ko smo se pripeljale v bergamo je bil tovornjak se vedno v sloveniji.)

ORIO AL SERIO: NAJBOLJ NEUDOBNO LETALISCE Z NAJBOLJ NEOTESANIMI VARNOSTNIKI
sekici sta imeli pred sabo se vsaj 4 ure voznje, tako da sta se po kosu pice odpravili.
in takrat se je zame zacelo tistih tolikokrat prekletih 9 ur nica. bergamo je namrec letalisce, kjer se vse trgovine in kafici zaprejo najkasneje ob 22h. bergamo je v tej regiji glavno letalisce za ryanair, in ker vsi vemo, da ima ta letalska druzba nehumane urnike, se je z zadnjim busom letalisce napolnalo s popotniki z velkimi rugzaki, spalkami in zaskrbljenim izrazom na obrazu, ko so se sprehodli mimo obvezne rumeno-modre “IF IT FITS” kletke.
okoli 23h so nas kao prijazno napotili v sekcijo odhodov. da bodo terminal b zaprli mi je bilo jasno ze prej, tako da se nisem pretirano bunla. (za razliko od manjse skupince poljskih studentov.) ljubse bi mi seveda bilo ostati se vsaj pol ure v blizini tistega kava avtomata. zakaj? zato, ker je tam bila edina prosta vticnica (no, prosta po tistem, ko sem izklopla avtomat) in baterija na mojem telefonu se je grozljivo blizala koncu.
ko sem se pri mizah nekega kafica le ustalila, se zadekala v jakno in nastimala rugzak tako da mi ni res cisto vsaka trda stvar bodla v glavo, je prisla tanajbolj osovrazena oseba letalisca; varnostnik. izgleda je bilo ob 2h konec odhodov, ker so sedaj zapirali se tisti del in smo se mogli prestavit v del prihodov. tecnarli in ne prevec potiho kleli smo ga vsi, v vseh moznih jezikih.
izgleda pa hoce letalisce delati na svoji podobi, saj nas je nekaj do 4h spet prisel budit. tokrat se nam vsaj ni bilo potrebno prestavit nikamor, a spati nam tudi ni bilo dovoljeno. sicer ne govorim besede italijansko, ampak ko se en tip ni in ni hotel vstati je varnostnik poklical policijo. res.

do check-ina ob nekaj pred sesto zjutraj mi je tako preostalo le gledanje fizickih radnikov, kako so s samokolnicami odvazali smeti iz se neobstojecega dela in iskanje vsaj ene radijske frekvence, kjer ne lapajo 90% casa. to zadnje v italiji ni mozno sploh.
check-in obmocje je taksno kot na vseh drugih letaliscih (pocasi se napolni, vsi se postavimo v vrsto pred kafic, padajo kavice in rogljicki, par zgubljenih oseb, ki ne vedo kam tocno morajo, itd), s to razliko, da imajo v bergamu se avtomat za pice.

aja, a mi zna kdo povedat, zakaj je okoli letalisca tolko bodece zice??

TO BE CONTINUED..