>vse te selitve v zadnjih letih (eno leto sem v pol leta zamenjala 3 sobe!) so me pripravile do kar nekaj selekcij tipa “a bom to sploh se kdaj rabla, uporabla, oblekla, obesla na steno ali pogledala?!” in s temi selekcijami je slo kar nekaj dobrih knjig, postrov, razglednic, majc, torb, salc za jutranjo kavo ter majhnih papirckov s taksnimi ali drugacnimi sporocili ali zapiski.

a to srce je vedno ostalo.
ne samo zato, ker se mu je v plus stela velikost (2 x 3cm), ampak tudi zato, ker mi je uspel ga narisat v prvo in to, verjamite, je zame velika stvar. jaz sem namrec totalni idiot, kar se tice risanja. ce mi boste rekli, da narisem psa, bo na koncu tista “zival” izgledala kot neki mutirani otrok dolgodlake ovce in jetija. (ceprav, ce bi mi uspelo narisat TO, potem bi bla ornk talentirana, ne?)

ce bi se sli simboliko, potem bi z lahkoto rekla, da ni cudno, da je srce se vedno z mano. mojega, ta pravega, sem v vseh teh mojih *cough*nijevaznokolki*cough* letih dala tocno trikrat. stevilo zvez je parkrat vecje, ampak, a ni vedno tako? da se v cisto vse zveze ne damo popolnoma in brez zadrzkov? radi bi rekli nasprotno, a ne? radi bi trdili, da so vsi pretekli partnerji od nas dobili 110%, da smo bili pripravljeni, da nas spoznajo do obisti, da bi jim dovolili vse, itd itd.
ampak vsi vemo, da to ni res. obstaja namrec pescica tistih, ki so nam preprosto “pasali”. pescica tistih, s katerimi se pocutimo okej, sprosceni, ljubljeni, zadovoljni, izpopolnjeni. ja, ves cas s to osebo se pocutimo prekleto romanticni.

in danes, ko sem ga spet ugledala, me je nasmejalo od enga do druzga usesa. vem namrec, da bi ji dala to srce. tako mojega, kakor tega na papirju.

ce bi me le vprasala.