>sama nimam tvja ze uf-ne-vem-vec-kolko-let in ga sploh ne pogresam. tudi v tem stanovanju imamo prikljucek samo za internet.
okej, ja, vsake tolko si res zazelim imeti dostop do national geographic, discovery channel in podobnih, ampak to se zgodi tako redko, da ni omembe vredno. itak se vsi pritozujete, da na tvju ni nic pametnega. vsi imate po 100+ kanalov in ne najdete nic za pogledat. ampak, kot veliko drugih si je tudi nasa familija ubodla digitalno tv (ljudje z navadno kabelsko so postali manjsina), s tisto licno plasticno skatlo in se enim daljincem (ker prejsni trije se niso bili dovolj), in sedaj razpolagajo s priblizno 80 kanali. no, za 80 jih vem jaz, potem me je ze zacel bolet desni palec. in ko sem dala kanale skoz je pretekla ze vsaj ena minuta, tako da sem imela butasto idejo, da “mogoce pa so se v tem casu oddaje zamenjale v nekaj iberfenomenalnega?!”, in sem sla se enkrat vse skoz. okej, pac do 26. kanala ni bilo nic zanimivga, mogoce pa bo 53. le imel kaj?
jok brate.

sploh pa, zakaj sploh se imeti tv in se razburjat nad reklamami, ce pa je sedaj internet povezava tako hitra in poceni, da si lahko vecino oddaj, serij in filmov pogledamo kar preko neta? v mojem primeru: pogledamo kaj vrtijo v kinu, najdemo zadovoljivo kopijo na internetu, ga potegnemo dol in, ker nam zacetnih 15min sploh ne potegne, zbrisemo film z diska in zacnemo dol vlect drugega. ze tako ustaljena praksa, da moram vsakih par tednov zamenjat search query, ker sem prvih 100 zadetkov ze vidla. (no, vsaj 15min le-teh.)

torej, zakaj imamo vedno vecje tvje v dnevni sobi, spalnici in nekateri celo v kuhinji?
ker se nam dopade hrup iz ozadja, medtem ko delamo maljardo drugih stvari? za to smo vcasih imeli radio. se kdo sploh se spomne radia? ce je odgovor da, potem sklepam, da ste eni izmed onih nesrecnezev, ki se vedno nimajo mp3 predvajalnika v avtu.
ali mogoce zaradi tistih par minut/ur brezdelja, ko smo po osmih urah sluzbe koncno le doma? da lahko, po tistem, ko pospravimo kuhinjo (ker nam je zmanjkalo cistih zlic in kroznikov), ko damo prat cote (ker trikrat pa res ne moremo priti v sluzbo z isto majco, se posebej ne v teh dnevih, ko je vrocina pasja), in ko pospravimo ravno dovolj, da imamo na kavcu dovolj prostora za naso rit, v roko vzamemo daljinc in poskusamo iz desetin totalno bedastih kanalov najti nekaj, kar nas bo otopilo vsaj za nekaj casa. da nam ja ne bo potrebno razmisljat o problemih s sodelavci, o nemogocih projektih in o dejstvu, da se moramo cez par ur ze itak spet vstat, se napravit in za naslednjih osem ur dat na obraz nasmesek in upat, da nas sef ne poklice v pisarno in zacne pogovor z “vsi vemo, da so casi tezki”?

in ceprav je otopelost v taksnih situacijah vec kot dobrodosla, vseeno ne maram tvja. namrec, z vedno boljso resolucijo in vedno vec kanali pride asocialnost. mislim, da je to tisto, kar me najbolj moti pri tvju. da pobere se tiste zadnje atome pozornosti do drugih v blizini. nickolikokrat se je ze zgodilo, da se je celotna familija zbrala v dnevni sobi pred tvjem in naslednjo uro in pol (ce smo slucajno naleteli na gledljiv film) se je slisal samo hrup tvja, in obcasni “ej, daj coca-colo”. karkoli drugega je padlo na gluha usesa, oz. se je preslisalo.
vem, po celodnevnem ukvarjanju z drugimi je zelo lepo imeti nek cas, ki je samo za nas. individualnost je za vse primarnega pomena. ce ti ne bos poskrbel zase, kdo pa bo? ampak vedno veckrat ta individualnost preraste v anonimnost med stirimi stenami. e, vidis, tega pa ne razumem.
in roko dam v ogenj, da je tv glavni krivec.