>proti koncu lanskega leta je do mene priletel twit, da se kolega seli, in da je njegova garsonjera na voljo za najem. zadnji dve leti (odkar sem nazaj v sloveniji) sem imela v najemu le sobo, stanovanje delila s sostanovalci (prvo leto z dvema cimrama, zadnje leto pa z dvema cimroma), in niz bedastih dogodkov z enim od cimrov me je spravil do tega, da se mi je ideja o lastnem stanovanju (no, kao) dopadla veliko bolj kot na kak drug dan. kaj cem, delit stanovanje (kljub mojimi ze spostljivimi leti) me sploh ni motilo, stroski so nizji, sobivanje z drugimi ljudmi najveckrat prinese tudi dobre stvari, in zadnje mesece se je po stanovanju siril vonj po kavi se preden sem se jaz spravila iz postelje. ce to ni dober nacin za zbudit se, potem pa tud nic nocem.

bilo kakor bilo, odlocli smo se, da se selimo in naslednji vikend je D-day, ko selimo moje stvari iz sobe v vodmatu v garsonjero pri tobacni. iz drugage nadstropja z dvigalom v cetrto nadstropje brez dvigala. (pricakujem velik upad obiskov dolocene osebe.) sicer bosta prejsna podnajemnika v stanovanju pustila kar nekaj opreme (sobno kolo sta meni naljubo odpeljala. ne potrebujem se ene stvari na kateri se bo nabiral prah.), a po potrosni material smo se vceraj vseeno odpravili.

ker zenska populacija familije skupaj ze zelo dolgo ni bila v avstriji (takrat smo hodili se v metro in nazaj grede veselo cakali v vrsti, da smo prisli do preplacanega mehrwesteuera), smo se na pot odpravli se pred poldnevom. najprej hiter postanek na petrolu do bankomata (res nisem hotela bit tista ‘ach die slowenen!’, kateri bo zaradi fenomenalnih vez banke celje tocno na blagajni kartica ne potegnala) in naprej skozi maribor do sentilja in pravac graz. iz telefona se je zaslisal “shopping shopping in graz”, vsakih par minut se je oglasla tudi fata (ovi maps), ki nam je po anglesko razlozla, da se mormo drzat omejitev.
pot v graz pa ne bi bila ista, ce se ne bi bili primorani ustavit tud na raststation gralla, kjer ob nakupu njihove kave dobis tudi salco. in te salce se mami dopadejo veliko prevec. se sestra, ki kave sploh ne pije, si jo je mogla narocit. ce bi bila kava vsaj dobra se ne bi nic pritozevala nad VELIKO preplacano kavo, ampak za to sfiltrirano mlako vode drugace ne bi hotela placat.
vseeno. mama je svoje salce dobila, izgubljene hrvate smo pustili, da se sami znajdejo s svojo predpotopno mapo, in smo sle naprej.

skoraj sem ze pozabila, kako blizu je graz, ko se za naslednjim ovinkom ze prikaze velika modro-rumeno skatla, aka ponos svedskega DIY majstora, ki nas ob sobotah za 4.99€ pogosti z 10 rahiticnimi cufteki, ki to niso; trgovina ikea.
nakupovalnega seznama nisem imela, sle smo bolj na blef kot s skrbno izdelanim nacrtom. kako drugace pa ljudje nakupujejo v ikei? nobenmu ne bom verjela, da je sel v trgovino samo po zajemalko in prisel ven brez 100 malih belih sveck, nove zavese za v kuhinjo in povstra za na kavc. ni najmanjsih sans!
in potem smo sle v tipicni tradiciji butastega turista, ki v zivljenju ni bil v trgovini vecji kot izbira lasko, ter se vsedli smo se na vsaki kavc in stol, prizgali vsako lucko, odprli vse kopalniski omarice in pogledali za vsako sliko umetno nasmejane druzine. ja, v ikei smo se igrali turista. ce so nas v nadzorni sobe gledali so se skrajno zabavali. sicer nobena ni padla v fontano, a ob maminem extremno glasnem kihanju je bilo vseeno smesno. malo je bilo lovljenja po samopostrezni coni, ker smo par lokacijskih stevilk narobe napisal, a na koncu smo vse spravli do blagajne.

dialog na blagajni:
jst: do semle je na en racun *pokazem na ono palco, ki nakaze naslednjega kupca*, in potem na druzga. (opomba: mami je hotla posebej racun, ne vem zakaj)
prodajalka: zmenjeno.
.
.
prodajalka: skupaj je tolko in tolko, imate ikea family kartico?
jst: nimam.
*zacne skenirat ostale*
prodajalka: skupaj je tolko, imate ikea family kartico?
jst, ki sem cel ta cajt stala tocno zraven nje, nisem se premaknala pet centi: ne, se vedno je nimam.
prodajalka: ah. ups.

na poti ven smo se ustavli se v trgovinci pristne svedske hrane (no, keksov, lososa in dodatkov hrani), pojedli prevec onih malih hotdogov s kumarcami in peceno cebulo, in se s popolnim nesodelovanjem fate odpravli nazaj pravac slowenien.

jetzt kann ich endlich anfangen zu leben.

ps- pravkar se spomnila, da dobra vila ne dostavlja na vic. hm.