>sreda se je pocasi spreminjala v
cetrtek, sekunde vecera so monotono
izginjale z vsako minuto, edina energija
v stanovanju v mackovem dihanju.

spet je bila tista ura noci, ko gredo
misli prosto pot, a kaj, ko so prekleto neoriginalne.
nekako vedno pristanem na njenih
ustnicah. kot neskoncna igra v prostem verzu.

se zadnjic na hitro pogledam linije
tatuja, v glavi odvrtim film njenih dotikov
in iz napol sna me zbudi njen sms,
“zdej bi bla s tabo.”