>vcerajni popoldan se je prezivel tako prekleto lezerno, da bi nas lahko zamenjali za lenivce. (ce nas kdo slucajno se ni.) ze tako extremno pocasno premikanje udov je bilo se dodatno omejeno samo na stegovanje nog pod mizo, presedanje s stola na stol med zasledovanjem soncnih zarkov, in na dobro rekreacijo celjusti in jezika med neutrudnim pogovorom o resevanju sveta. mislim, da smo ga resili vsaj osemkrat. (ni cudno, da bo jutri – kao – dezevalo.) nekje na zacetku pogovora smo se tudi nekaj trudli z izogibanjem vsakomur ljube teme, sex in podobne nadloge, ampak smo dokaj hitro obupali in se s to zverjo spopadli z vsemi mocmi (in detajli, hehe).
#TMI pri nas ze dolgo ne obstaja vec.

tako se je kava ob 13:30h raztegnila nekje do 22h, z vmesnimi vprasanji natakarja le petit cafeja (zakaj tocno zmauc ni odprt ob nedeljah?? blasphemy!) o stevilu prinesenih espressov in laskih (sem mislala, da je moje delo samo placat racun, ne imet bilanco popitega), manjsa selitev prisotnih (dve sma bile ze malo manj prisebne) do romea na hrano, in na koncu se romanje do metelkove, kjer nas je pricakala rojstnodnevna torta ene sodelujoce in skupinsko cudenje nad zelo toplim vecerom.

ja, pomlad (al pa kar poletje!) se lahko pricne. in verjamite, da ne boste nasli bolj navdusene osebe od mene – kratke hlace in japonke so ze pripravljene!