>zadnji teden je bil totalni roller-coaster tako v sluzbi, privat zivljenju in pri kolegih. nekako se ne znamo uskladit, prevec se pove, posledicno so doloceni ljudje razocarani, slabe volje, in ko se preneha drzat distanca nam ostane samo se tista butasta tisina in poniznost.
a jebiga.

iz vseh teh razlogov je danes tale manjsi izlet do ljubljanskega zivalskega vrta tako zelo pasal. prisel je vecinski del druzine, vkljucno s triletnim torpedom, ki me danes (presenetljivo!) ni klical “ana…konda!”. konec popoldneva se je koncal s stampiljkami opice, slona in kenguruja na levi podlaketi (fenomenalna ideja za obdrzat pozornost otroka, hvala!), spoznanju da bi me tattoo na tem delu roke motil in 210 fotkami, katere imajo cisto popolnoma vse eno velko packo na levi strani. (kako tocno mi je uspelo pozabit obrisat leco?! idiot jst. izbor fotk bo za tale post ZELO slab.)

seveda sem se spomnila lanskega obiska madridskega zivalskega vrta, ki naj bi bil z vec kot 20 hektarji eden vecjih na svetu. vec kot 600 vrst zivali za pogledat prav lepo zapolnejo cel dan. in potem pridemo v nas zoo, kjer se levi gibljejo (kolikor se pac lahko) po 10x10m velikih kletkah, trije medvedi si delijo manjsi umazani ribnik, in tiste velike are se po mojem ne spomnijo vec, kako je letet v formaciji.
pa dobro, saj mi je jasno, da bi sredi ljubljane bolj tezko nasli vecji prostor za vse te zivali. za oskrbo sem prepricana, da je draga in zahtevna, ter da se zaposleni trudijo na vse moci. vsem njim kudos in kapo dol.
samo.. mal so se mi zasmil’le te zivalce, kaj naj.

mogoce je dejstvo, da je sestra drugic noseca (w00t!) botrovalo temu, da sedaj vsepovsod vidim nosecnice, ampak danes mislim, da so res vse ljubljanske bile v zivalskem vrtu. resno! mislim, da se v porodnisnici ni tolko nosecih zensk, kolikor jih je bilo danes v zooju.
tu dobi zoo se en velik plus: zelo dobro je poskrbljeno za otroke. najprej imamo tu tiste stampiljke, zaradi katerih otroci skoraj pozabijo na zivali in tecejo direktno proti stampijkam (ali pa je tak samo nas otrok, nisem cisto prepricana), igral je polno (tako tistih kao ruralnih lesenih “zgradb”, med seboj povezanimi z vrvmi, kjer se vsi otroci spremenijo v spidermene in tarzane; kot tistih obicajnih toboganov in trampolinov), in sladoled tudi ni predrag. me je pa malo minilo jest karkoli v tisti restavraciji cisto pri izhodu, ko je veter prinesel vonjave sveze ‘napravljenih’ bioloskih odpadkov bliznjih zivali.

all in all, zelo dobro popoldne. priporocam.