>mislim, da se je zgodilo tocno tisto, kar sem upala, da se ne bo; prevec sem v tem, prevec za moje dobro.
prosila sem jo, da naj mi ne pusti tako zelo se ji odpret. ne zdaj. ne zdaj, ko je ni blizu. izgleda sem njen “pa pojdi.” vzela kot double-dare in ostala. kaj ostala! vzela sem sekundno lepilo, moje misli zmuckala kot kos papirja, celotno tubo spraznala na kepo in jo prilepla na njen hrbet. tako kot v osnovni soli tiste “brcni me” papirje. in potem smo cakali, da se je oseba zavedla, kaj se dogaja.
in sedaj cakam.

med cakanjem pa tedenska rutina, ki me pocasi ampak vztrajno zivcira.
en teden posiljanja sporocil, lepega vznemirjenja ob odgovoru, bujenja sredi noci, da ji (vsaj poskusam) v napol zaspanem deliriju nudit druzbo ob njeni dolznosti na drugi strani drzave, in tisti njen msg za lahko noc, ki je sicer zelo kjut gesta (res!) ampak se niti pod tocno “razno” ne more primerjat z nocmi, ko je v moji postelji.
dan preden jo koncno spet zagledam se vznemirjenje stopnjuje, metuljcke v trebuhu odganjam z improvizirano ubijalsko masino zrolanga zurnala, na poti do kafica se zaposlim s preskakovanjem komadov dok ne pridem do nekega vsaj priblizno zanimivga, ceprav mi je popolnoma jasno, da me niti malo ne briga, kaj poslusam. z druge strani ljubljance jo vidim (tezko jo ze zgresim), nadenem si moj “game face” in okoli sebe v ikea stilu zgradim zidove, ki mi dovoljujejo vsaj malo distance. dovolj je bilo izpostavljanja, ana.

gledam jo, kako pocasi odpira ovitke cdjev svojega najljubsega benda. tako previdno lista po bookletih kot da so narejeni iz papirusa, v glavi mi odzvanja “okej, tok posebno pa tole darilo res ne more bit”, ampak se se pravi cas zadrzim in tega ne izustim. kaj cem, moj odnos do rojstnih dnevov, novega leta in podobnih enkrat-na-leto praznikov je cisto nekonvencionalno “pa tudi ce jih ne bi bilo”. zavoljo ljudi okrog mene se tega poskusam odvadit, a mi ne uspeva.
najraje bi se vsedla cisto zraven nje, dala roko na njeno nogo in lupcka na vrat. da zadovoljim mojo potrebo po njeni blizini, po njenem vonju, po njenem dotiku. po njej.
tako pa hodim na njeni desni, poskusam sledit pogovoru o kajvemcemu (nisem sledila.) in pogoltnem slino, ko na moj “missyou.” odgovori z “spravi se.”
bolje, da se res, cakajo me tedni cakanja.