zivljenje na internetu je zanimiva rec.
to je svet, kjer je prvi vtis zelo pomemben. 50 x 50px prostor moramo zapolnat z nasim obrazom, delom telesa ali neko predstavo, ki naj bi jo ljudje na prvi pogled dobili o nas.
tiste ta najbolj zeljne pozornosti ta prostor zapolnejo z joski ali ritjo, in vecina se nas niti ne zmrdne ob tem veliko prepogostem pojavu. sploh zato, ker najveckrat te osebe niso niti zanimive, torej se z njimi ne ukvarjamo.
bolj avanturisticni od nas zahtevajo, da se poblize spoznamo z monitorjem, uporabimo zoom funkcijo in si prosto po picassu poskusamo predstavljati, kaj tocno bi lahko pomenli tisti kvadratki.
poznamo tudi tiste, ki so koncno spoznali funkcijo filtrov pri photosopu in se jim zdi extra uiber fino fajn, ce vseh miljon filtrov uporabijo na eni fotki. na koncu je fotka tako zjebana, da se jih ne prepozna vec, in oni to potem shranijo v mapico “umetnost”.
in na koncu, v sami kanalizaciji interneta, je tist folk, ki se vedno uporablja default fotko. ni mi problem priznati, da nocem in ne bom sledila folku, ki bo uporabljal default profilko. (na twitterju mi sledi kar nekaj jajc. pejte se solit.) ne recem, da je moj cas vreden maljarde ampak vsaj za ogled profila bo veliko vec sans dobila “sramezljiva” kurbica (ki bo najverjetneje v vsakem tretjem twitu/statusa napisala, da kako je lajf nefer in da se jo ocenjuje samo po izgledu, prasci kako si upate?!).
fraza “manj kot se te vidi na profilki, slabse izgledas.” se mi zdi super. skoraj sem se ze strinjala, potem pa sem se spomnala, da se na fb profilki vidi samo pol mojega obraza.