spet sta bile tam.
tokrat za mizo, blizu sanka.
ena na stolu, druga na klopci.
desna noga na klopci, med njenima nogama.
na mizi dva kozarca borovnick.
niso ji bile vsec.
rdece stene v zatemnjeni sobi so dajale pridih prepovedanega.
a kaj, ko je vse prepovedano tako zelo sladko.
glede jo direkt v oci.
njen pogled jo zmede.
najprej ji pravi o neki bedni seriji na televiziji,
potem iz sebe spravi samo se medmete in nepovezane stavke.
ta njen pogled. ne more verjet, da jo se vedno zmede.
med pogovorom se nagne naprej. ne slisi je.
se sama ne ve, ce sploh hoce to narest, a vztraja.
alkohol jo vedno naredi drzno.
sedi ze cisto na koncu stola.
cuti njen dih na ustnicah, stavki so nepomembni.
dusilo, ki sta ga obe rade volje ignorirali.
po koncu nekega vprasanja ne zapre cisto ust.
priblizajo se druga in na svojih ustnicah zacuti njene.
konico jezika.
“z mano gres domov,” si misli, a ne izrece.
se bi.
naslada.
pretrgana, ko se nekdo vsede poleg in prosi za vzigalnik.