zjutraj me, skoraj vedno, odvisno kdaj se jaz spravim iz stanovanja, na busni postaji pricaka (saj ne ve, da me) priletna gospa, ki gre (taksna je moja zgodba njenega zivljenja) vsako jutro znova na market po sveze paradiznike. ob torkih mogoce po bucke. frizura tipi-topi, krilo malo pod koleni, sandale in perfekten mejkap.
prvo kavo zjutraj mi postreze natakarca iz kafica v modri poslovni zgradbi. naravno ima temne lase, ampak si jih barva na blond. narastek je malo cudn, kava pa fenomenalna. mogoce zato, ker je moja prva.
po stopnicah do pisarne ne morem brez pozdrava vratarke, ki je, kljub (vsaj meni se zdi) dolgocasnem delu, vedno nasmejana in pripravljena na pogovor. ce ste parkirali pred vhodnimi vrati je tudi vedno pripravljena na klicanje pajka.
nekje po kosilu se oglasi ona, s katero se nikakor ne morema dobit na kofeju. vsak dan znova se zmenima, vsak dan znova si v glavi recema, “ja, danes pa res grema! pa ce uspicene prekle padaj z neba!”. in vsak dan znova je noc, ko ugotovima, da spet nisma sle. mogoce pa jutri. ja, jutri zagotovo.
vcasih na poti domov srecam srednjesolko z dolgimi lasmi, ki si vsake toliko na skrivaj (delam se, da ne vidim) ogleduje tattoo na moji roki. popolnoma jo razumem, tudi sama ga se vedno obcudujem.
pred blokom me pozdravi soseda iz pritlicja, ki je vedno vedno vedno, ampak res vedno, v spalni halji. starejsi kot si bolj ti je vseeno, kaj si mislijo o tebi? gospa iz prvega odstavka bi jo najverjetneje zadavla.
in ponoci zaspim z njo.