everyday yapyap

v petnajstih letih se ni popolnoma nic zgodilo.

vsaj zdi se mi, da je to misljenje dolocenih ljudi.
drugace si ne znam razlagat vprasanja “je kaj novega?”. sploh ce je od sosolke v srednji soli, katero sem nazadnje vidla nekje ob prejetju rezultatov za maturo. pred petnajstimi leti!
vem, da je to samo stavek, ampak ce se ze pizdimo glede rodilnika (no, ne jst), prekomerne uporabe vejc in ignoriranje dvojine zaradi veliko bolj razpasene mnozine, zakaj potem ne pazimo tudi na tale stavek? itak ga vsi izrecemo, v tej ali kaksni drugi obliki, vsaj petkrat na dan.
zakaj me ni raje vprasala “kaj je novega?” ? povedla bi ji popolnoma vse, kar bi se v tistem trenutku spomnala. da sem teta dvema hiperaktivnima necakoma, da imam dva stirinozna idiota, da stamnujem v prestolnici, mogoce ze malo zavijam po lublansko a to vztrajno zanikam, da sem bila kar nekaj let v tujini in da, na zalost, razumem, koga tocno hoce oni michel peglat, da se vedno ne uporabljam avta, delam na malih oglasih in da ja, res imam dva pirsa pod majco. mogoce bi ji preprosto dala link do mojega (zadnje case dolgocasnega) bloga, kjer se najde kar nekaj let.
tako pa me resnicno zanima le, ce je ona res mnenja, da se vedno stojim pred hotelom union v celju, na plocniku, kjer sma si nazadnje segle v roko, v tistih istih oblacilih, ki so sedaj ze dokaj zjebana od vremena, z zalostnim izrazom na obrazu, ker bi rada, da se zena koncno ze pojavi nekje izza ovinka, da ji lahko na dolgo in siroko povem, da se ni zgodilo ama bas nista.

Standard