ce me poznate potem veste, da ne pecem rada.
ce povem po resnici, do vceraj nisem v zivljenju se cisto nic spekla in tudi nisem imela nobene zelje po tem. sploh ne zavidam tistim, ki do 2h ponoci pecejo taksne in drugace kekse, potice, torte in mafine. poredko se mi zalusta sladkih stvari (raje imam cips) in v trgovini se ni zmanjkalo snickersa.
mislim tudi, da sem malo antitalenta za te pekovske zadeve. tisto “od oka” pri meni nikoli ni slo, vseen kolikokrat sem poskusala nardit maso za palacinke. ja, to tudi ne znam. metat palacinke po kuhinji in jih zlozit na kroznik v perfektn stolp je najmanjsi problem, masa pa mi se nikoli ni uspela.
in ne vem, kaj tocno me je prijelo vceraj, ampak nehala sem samo gledat tiste tri veliko prevec zrele banane v skledi, odprla kulinarika.net stran in nasla recept za “zmagovalni bananin kruh“. v bistvu je to biskvit z zmuckanimi bananami, ampak dajmo se delat, da je tole vsaj kvantna fizika.
mogoce bi bilo pametno omenit tudi to, da doma ne posedujem nobenega od najbolj osnovnih pripomockov, ki pomagajo pri peki:
tehtnica? noup.
mikser? noup.
valjar? noup.
normalno velik pratfan? noup.
mislim, da bi bilo pametno te podatke upostevat tudi pri pisanju receptov in naredit alternativni zapis kolicin. predlagam tole: namesto 170 g moke bi se napisalo 3 jogurtove loncke moke. namesto 120 g sladkorja bi pisalo 7 zvrhanih jedilnih zlic sladkorja. namesto 125 g stopljenega masla se napise dva stamprla stopljenga masla.
a je to res tako tezko? (ne me drzat za besedo s tole pretvorbo, raje si preberite tole)
enivej, kolicine smo mal zblefiral, zmesal vse skupaj z vilico, namazal pratfan (in pol kuhinje) s preostalim kosom masla, vklopli pecico (ze prej, ha!) in dali pect.
in, da vam jst povem, in tole ni subjektivno sploh, tole je preprosta resnica!
tale moj bananin kruh?
tale moj prvi experiment s pecico, za razliko od onih prejsnih, kjer je edini korak pri navodilih “odstranite hrano iz plastike”?
uspel mi je faking fenomenalno! *ponosna nase*