ne pišem o njej in to jo moti.
stari zapisi jo delajo lubosumno.
in vem, lahko bi pisala o tistih metuljčkih v trebuhu, ko reče “oh, ana.”. ali o zastanem dihu, ko vidim njo in njen nasmeh na drugi strani ulice. lahko bi napisala vsaj kratko zgodbico o smsih, ki si jih pošljeva ob točno istem trenutku in kako ne morem sledit pogovorom, ker se zagledam v njene ustnice.
ampak nočem.
moja je.
nočem je delit.
in besede, ki jih napišem se mi ne zdijo “dovolj”, kot da v njih ni vseh emocij, ki bi jih morale projecirat. preprosto niso zadostne in jim delam krivico.
skrila jo bom pred digitalnim svetom.
tako ne more pobegnit.
ker hočem, da ostane.