30 v 30

30 v 30.

sicer začenjam sredi meseca, ampak bolje enkrat kot nikoli.

delat nekaj vsak dan. čisto vsak dan.
in to ne nekaj, kar je biološko, kar se mora za preživetje, kot je spat, jest, dihat. delat nekaj, za kar te dni, tedne in mesece najdem vedno manj inspiracije, vedno več izgovorov, zakaj ne danes in zakaj raje jutri, jutri pa seveda nikoli ne pride.

tako da dajmo, ajde, vržmo se v tole 30 v 30 vodo in upajmo, da splavam na površje z vsaj malo zraka v pljučih.

ali vsaj z manjšim stevilom novih objav na blogu.