naučila me je, da mi je moje telo lahko všeč.
ne lahko, mora mi biti!
prav vsakič mi je bilo nerodno, ko si ga je skrivaj, in pogosto tudi zelo očitno in glasno, ogledovala. nikoli še nisem bila z eno, ki bi bila tako odkrito navdušena nad mojim telesom. (no, nad ženskim telesom.)

naučila me je, da si rabim cilje zase postavit višje kot jih imam trenutno.
tako v zasebnem življenju kot profesionalnem. včasih sem si zaželela jo imeti za svojo agentko, ker je moje znanje znala prodati s takšnim zanosom in izgledalo je, kot da res verjame v to, kar govori. to je pasalo egu.
in čeprav tega noče slišat, je bila ona povod, da sem sploh šla delat vozniški izpit. iskreno bi lahko živela do konca svojih dni brez izpita in avta. ljubljana je center sveta in dvomim, da bom kdaj živela daleč stran. dje. 50 najetih kvadratov v bežigradu je fajn, ampak a ne bi bilo fajn imet nekaj svojega? nekaj z mogoče parimi kvadrati trave spredaj? da, res bi bilo.

naučila mi je, da je lahko v življenju več kot samo služba in prijatelji.
še vedno težko verjamem, ampak res je bila prijetna misel, da bi imele družino. ona, jaz in dva mala, ki skačeta okoli. (plus mačka, seveda. ta dva prideta v kompletu z mano.)

naučila me je, da je ljubezen lahko
lepa
vroča
nagajiva
spontana
prepletena
zakomplicirana
vse.

žal mi je, da je šla. ni bil najin čas.
vseeno sem ji hvaležna za vse, kar me je naučila.

She taught me to say “I love you”,
but forgot to teach me how to say “goodbye”.

Ne vem, kdaj sem ji prvič rekla “ljubezen”, ampak je. Moja ljubezen. In, kljub zgražanju internetnih ljudi, ja, tudi “moja” ji rečem. Ker je moja in je ne dam.

Ko me objame, je njen vrat tako mehek.
Ko me stisne k sebi, se stopim.
Ko me pogleda, se najdem.
Ko me poljubi, jo čutim v prstih na nogah.

Moja postelja je 180x190cm, skoraj ni dovolj za vso ljubezen, ki jo čutim, ko sem ob njej. Vsakič, ko gre, vzame del mene. Upam, da jih shranjuje nekam blizu svojega srca.

Tisti prstan, ki mi ga bo dala, in tiste solze, ki bodo polzele po mojem obrazu, bodo pomenile konec in začetek. Konec čakanja in začetek naju.

Vsak dan jo bom vprašala “kako si danes, ljubezen?” in želim, da vsak dan odgovori “Srečna.”. Nič manj ni sprejemljivo.

In?
Kako si danes, ljubezen?

pejva nekam, vseeno kam
saj veš, da bi s tabo šla povsod
ne rabma pridet nikamor
kjerkoli se ustavima bo čisto prav.

eni prijateljici sem dolžna 80€. in še 5x toliko. počasi vračam. banki dolgujem en kredit, še 24 mesecev. dolžna sem obisk zobozdravniku, staršema in obema sestrama. dolžna sem si en šamar. pa tudi tebi enga. dolžna sem si razlago, kako dfak se je vse to zgodilo in kako sma prišle do te točke. dolžna sem, da se ti nikoli več ne javim na telefon. dolžna sem nečakoma veliko smeha. ali vsaj čas. dolžna sem ti dat mir in dolžna sem si vzet mir. dolžna sem ti povedat o vseh mojih problemih. njej sem dolžna eno noč popivanja in prepričevanja, da bo z njo vse vredu. dolžna sem si napad smeha in tri dni joka. dolžna sem si lajf. tistga pred parimi leti, ko sem bila okej. dolžna sem si dan sreče, ali mogoče dva, če mi uspe. dolžna sem ti rečt adijo. dolžna sem ti popolnoma nič. mogoče samo bit fer do tebe. mogoče sem ti dolžna rečt “fakof”.