2 v 30
v pritličju, levo od dvigal, je družina, ki obožuje meso in ribe. to je razvidno iz vseh vonjav, ki dnevno visijo v zraku v tistem delu hodnika. kosilo imajo vedno nekje med 16 in 17h.
v četrtem nadstropju, pred dvigali, so vrata, ki so zelo dolgo imela nepokrito in nezakrpano luknjo. luknjo, kot jih vidimo v holivudskih filmih, ko nekdo v vrata udari s pestjo ali tisto težko železno stvarjo, ki jo policija uporablja namesto trkanja.
to luknjo so pred kratkim zakrpali z debelim rjavim selotejpom, vrata so ostala ista.
taisti sosed ima psa, ki nikoli ne uboga, rad skače po neznanih ljudev in je največji strah ter trepet mojih dveh mačkov (poleg sušilca za lase).
v četrtem nadstropju živita ženska in moški, mogoče sta par, mogoče brat in sestra. to žensko pogosto vidim na 14ki, ko grem po službi domov. sklepam, da se iz službe spravlja tudi ona. lahko se motim.
mislim, da je to žensko mene strah. zakaj? parkrat sma se peljali skupaj v četrto nadstropje, ona je stala pred vrati dvigala, gledala v njih, komaj čakala, da se le-ta odprejo in ko se je dvigalo le začelo ustavljati (dolgih 10 sekund je bilo), je vrata skoraj podrla, ker se niso pravočasno odprla. ta postopek se ponovi vsakič, ko sva skupaj v dvigalu.
mogoče se ji samo čisto vsakič mudi kakat.
na levi imam sosedo, ki mi vedno odpre vhodna vrata, ko imam s sabo napačni set ključev. set brez pingajoče zadeve za vhodna vrata. sklepam, da je ona ta, ki odpira vrata tisti, ki pride poskrbet za moja mačka, ko me ni. vsa slava njej. obema, v bistvu.
na desni imam soseda, ki je nadomestil sosedo, ki mi je enkrat dala lekadol, ko tudi butanje z glavo ob steno ni več pomagalo ob glavobolu. o tem sosedu ne vem veliko, samo to, da je malo prejle prišel z treninga nečesa.
mogoče se je ona odselila.
na moji strani bloka je sosed, ki izredno rad kadi travo. v prvih mesecih življenja v tem delu bežigrada mi je to bilo še ekstra zabavno in hihihitajoče sem vsakič šla na balkon malo inhalirat. sedaj mi to ni več tako zabavno, celo zapirat sem začela okno, ko zavonjam tisti včasih-sladki-zdaj-pa-samo-še-nadležni vonj.
mogoče se staram.
od vseh sosedov, ki imajo balkon na isti strani bloka kot jaz, nikakor ne uspem skapirat, v katerem je on.
imamo popolnoma zapuščen blakon, balkon z velikim številom rastlin, balkon z lepo napeljano in pritrjeno mrežo proti golobom (veliko lepša je od moje, ki je tu bolj za to, da mačka ne padeta z ograje balkona), zastekljen balkon, ki ima samo vsake tolko odprto eno okence in balkon, kjer s kratke vrvice visi cd. proti golobom, kao, a golobov ne moti, ko se sprehajajo po ograji tega balkona.
v enem izmed zgornjih nadstropij živi gospa, ki hrani vse okoliške mačke. vedno nasmejana in vedno z eno konzervo mačje hrane v rokah. neko veselje mora imet človk.
v desetem nadstropju je ženica, katero sem do sedaj vidla samo enkrat. takrt me je vprašala, če sem nova, ker me še nikoli ni vidla. roko na srce, tudi jaz nje ne. povprašala me je o službi, življenju, družini. vse to do vhodnih vrat. poslovila se je z “v čast mi je živeti v istem bloku kot ste vi.”. od takrat je nisem več vidla.
ostalih sosedov ne poznam.

1 v 30
če izvzamemo kavo, ki jo na dan spijem tudi veliko-preveč (dajmo se strinjat, da je veliko-preveč mera za količino), potem nimam priljubljene pijače. ne alkoholne in tudi nealkoholne ne. ne.
če bi se menili o alkoholnih pijačah in ktere spijem največ, potem tu avtomatsko, brez debate in brez konkurence, zmaga pivo. včasih, ko sem bila še malo lokal patriota in ko #nivedela, sem pila laško. zadnje leto in drobiž se skoraj vedno odločim za india pale ale od fullerja. kot pravi groupie imam tudi že skoraj cel set njihovih kozarcev, dobrodelni a nevedni prispevki kafičev s petkovškovega nabrežja. če ipe nimajo, vzamem nekaj podobnega. v poplavi slovenskih mini pivovarn je izbire več kot dovolj, tako da pristanem na laškem samo v najbolj redkih primerih.
ko smo že pri izbiri: ne, piva z okusom po bananinem kruhu, čokoladi, višnjah ali cedrovini nočem. sem probala, nima okusa po hmelju. vsa poanta piva je, da ima okus po hmelju. zakaj hočemo zdaj tu toplo vodo odkrivat? ni potrebe. čas raje porabite pri reševanju globalnega problema, da bo kmalu zmanjkalo nutelle.
vina ne pijem (na faxu spila veliko-preveč bambusov, od praznovanja novega leta 1999/2000 me deci vina spravi v komo), koktejlov tudi ne, ponovno se navdušujem nad gintoniki, mojito in kajpirinje so standard poleti, a pivo še vedno zmaga.
tipična lezbijka.
aja, nealkoholne pijače tudi nimam najljubše. lahko samo povem, katere spijem največ: vode.
vsake tolko se mi sicer zlušta cocacole, rumenga fruca in svežega pomarančnega soka, to je pa to. cocacole si ne kupujem, ker je naša familija v času mojga obiskovanja srednje šole imela obsesijo s to pijačo in smo jo spili veliko-preveč (če cocacola res stopi kovance, potem smo stopil eno ornk plačo.), sokov za mešat nimam (oz zdej je žena prinesla bezgov sirup, a ga pije samo ona), radenska je krneki, energijske pijače pa vame skočijo samo na postojankah na petrolu.
zaključek?
včasih je fajn, če je izbira omejena, domišljija ne paše čisto povsod in zakaj popravljat tist, kar ni niti pokvarjeno. also, če te kdaj povabim k sebi domov na pijačo, pričakuj, da bom imela na izbiro samo vodo in kofe. če želiš kaj drugega, prinesi s sabo.

sicer začenjam sredi meseca, ampak bolje enkrat kot nikoli.
delat nekaj vsak dan. čisto vsak dan.
in to ne nekaj, kar je biološko, kar se mora za preživetje, kot je spat, jest, dihat. delat nekaj, za kar te dni, tedne in mesece najdem vedno manj inspiracije, vedno več izgovorov, zakaj ne danes in zakaj raje jutri, jutri pa seveda nikoli ne pride.
tako da dajmo, ajde, vržmo se v tole 30 v 30 vodo in upajmo, da splavam na površje z vsaj malo zraka v pljučih.
ali vsaj z manjšim stevilom novih objav na blogu.