>

>festival vesolje veselja
v petek, 4. septembra 2009, bo od 14. ure dalje na emoniki potekal brezplacni glasbeni festival, kakrsnega sredisce ljubljane se ni videlo.

o danasnjem koncertu se je razpisalo ze par folka, jaz sem najverjetneje ena izmed zadnjih. save the best for last? okej, roko na srce. vemo, da je bolj save the lazy for last. ampak, gremo lepo po vrsti.

vceraj smo se nemogocih 10 ur po polnoci spravli na streho telekoma po akreditacije. (ja, zakaj ze na streho telekoma? zato, da smo vidli tisto ze vecletno luknjo pred bavarcem? ali da smo si ogledal prizorisce, ki je na gradbiscu emonike? ali zato, da smo bili, kakor je rekla povezovalka tistih 25 minut programa, “blizje vesolju”? sam… a nismo ZE v vesolju? ali sem jaz tu kaj narobe razumela pri fiziki v srednji soli?)
najprej so nam vsaj 15min razlagali o siolovih paketih (so le organizatorji eventa), kar je vecinoma naletelo na gluha usesa. roko dam v ogenj, da imamo ze vsi narihtan nek internet paket, in samo zato, ker so nam v goodie bag dali se liziko in zvezek, dvomim, da bomo kar menjali. lahko pa zadanete izlet v los angeles, tako da navali narode! ampak, zapomnite si tole cvetko iz ust siolovega PRovca: “porodni krci lahko bolijo.” you have been warned.

predstavili so se nam tudi voditelje danasnjega programa. trije bodo (klemen slakonja, peter poles in ota ros) , en bo bolj smesn kot drug/-a. ostalih par minut pa smo gledali predajo velkega tv aparata nasemu predragemu primozu kozmusu, ki raje gleda filme kakor preucuje svoje nastope. remember, you heard it here first.

ampak, vso tugo tiskovne sta na koncu popravila dokaj dobra kava in losos. za zajtrk, ha! take that, bitches! aja, moram pa priznat, da je bil “voznik” nasga dvigala dokaj zanimiv decko. janez, faca si. tistih 14 sekund s tabo bi veckrat ponovila.

(me zanima, ce bo vreme zdrzalo do danes zvecer, ko se bo zacel folk ornk nabirat. od takrat, ko sem zacela tole pisat, je ze dvakrat zacelo in nehalo dezevati.)

jumbo plakate ste videli ze povsod po ljubljani, tako da vam je seznam nastopajocih (kratek info o njih) kao jasn, ali ipaq:
14:00 – 14:40 glam
15:00 – 15:45 fusion pop
16:05 – 16:45 zlatko
17:05 – 17:50 leeloojamais
18:10 – 18:50 maya
19:10 – 19:40 neisha
20:00 – 21:30 siddharta
22:00 – 23:30 joss stone

in ce ste v zadnjem tednu kaj sli iz stanovanja, potem tudi veste kje se bo vse to dogajalo. “Emonika se nahaja na vhodu v center Ljubljane iz smeri Bežigrad, nasproti poslovne stavbe Delo.” zakaj tocno pa ste mislili, da je tisti velki oder pri kolodvoru?! vse o prihodu na prizorisce in o zaporah cest si lahko preberete tulele.

se nekaj! ce vam na dogodek ne uspe priti, si ga lahko v zivo ogledate na uradni strani.

upajmo, da bomo imeli lepo vreme danes. se vidimo tam!

>GEORGE: Yeah. I think we really go something here.
JERRY: What do we got?
GEORGE: An idea.
JERRY: What idea?
GEORGE: An idea for the show.
JERRY: I still don’t know what the idea is.
GEORGE: It’s about nothing.
JERRY: Right.
GEORGE: Everybody’s doing something, we’ll do nothing.
JERRY: So, we go into NBC, we tell them we’ve got an idea for a show about nothing.
GEORGE: Exactly.
JERRY: They say, “What’s your show about?” I say, “Nothing.”
GEORGE: There you go.
(A moment passes)
JERRY: (Nodding) I think you may have something there.

pa imam se en datum v avgustu, 18.8.

>sej se sama ne ve, kaj bi. ce sploh bi. ko bi, takrat hoce 120%. ko noce, takrat se lahko jaz vrzem na trepalnice pa ji ne bi moglo biti bolj vseeno. takrat da telefon nekam stran, ga totalno zignorira, in se ji jebe za vse skupi. ko se “zbudi” ji je zal, ampak ne dovolj, da bi pograbla telefon in se opravicla. ceprav, to tud nekako verjamem. kolkrat se lahko zaderes “volk!” preden ti nehajo verjet?
in vsakic, ko gre stran s tistim “sicer mi ni tok vseen, ampak tega ti pa ne mislim pokazat, ker potem ne bi bila vec jaz v kontroli” nasmeskom, me porine se par metrov stran od sebe. zavestno.

rekli so mi, da naj jo posedem dol in ji se enkrat povem vse skupi. da naj ji dopovem, da tole ni definicija zveze. da je bolj definicija jebanje mene direkcijone u mozag.
ampak, da mi pomeni tolk velik, da mi je ze cudno, sem ji ze povedla. da mislim nanjo konstantno, tudi. v smer od koder najveckrat pride, tja proti onem mostu, raje ne gledam vec, ker bodo mislili, da imam kaj narobe z vratom. da pogresam njene ustnice na mojih asociira takoj na to, da se hocem dol dat. ko sploh ni res! samo u picku materno, tvoje ustnice pogresam na mojih! zakaj je to tako slabo?! … vse to sem ji povedala ze miljonkrat! v vseh mogocih jezikih! kaj se naj naredim?! z avijonom popeljem en velki znak po nebu?! sej sploh ne bo vidla. najveckrat gleda v tla. ali desno. ali levo. zelo redko direkt vame. zakaj ji je tako tezko drzat pogled? saj ne grizem.

in spet sem se prepoznala v eni od njenih pesmi. “hold on to yourself cus this is gonna hurt like hell.” (pesem se gre za ciiiiiist drugo stvar, ampak v tem je car taksnih besedil. dajo se aplicirat na vse mozne situacije.)

strah me je spustit jo. strah me je kar oditi. strah me je ne probat se enkrat. ali stokrat. ker nekje tam dalec noter vem, da je ona tega vredna.
strah me je res priznat si, da jo imam rada. ker potem bo tolko bolj bolelo, ko bo sla.

But I fear
I have nothing to give
I have so much to lose
Here in this lonely place
Tangled up in our embrace
Theres nothing Id like
Better than to fall
But I fear I have nothing to give

>–
Poslano z moje mobilne naprave

>pri pivicku se nama je spet pridruzil marinc ameriske vojske, trenutno stacioniran na embasadi v ljubljani, jason.
pravijo, in glede na moja zadnja dva obiska tam je to skoraj res, da je postal pod skal’co ze pravi inventar. pogovor je stekel dokaj hitro, fant je le ze imel par jackov v riti, in arogantnost mu tudi ni prevec tuja. v tisti eni urci, kar sma ga z I imele cast imeti zraven, pa je povedal par cvetk, ki so samo potrdile splosno svetovno mnenje o americanih. oziroma, da ne bom koga uzal’la, o tistih tanajbolj neizobrazenih americanih, katerih vir informacij so fox news in glenn beck, nacionalni sport baseball in ideja o popolnem zajtrku peanut butter and jelly sandwich.

• obozuje, ko ga vrzejo ven iz kluba. tako kot takrat v zimbabveju, ko so se stepli s piloti (“fly boys”, top gun itd). zakaj to obozuje? se sam ne ve.
• po njegovem mnenju mu lokalnega jezika ni potrebno znat. ali vsi govorijo anglesko (kar mu gre v sloveniji zelo na roko, ker poleg kletvic ne zna ene druge besede), ali pa se morajo naucit. on je iz AMERIKE, on je glavni.
• nima pojma kdo je to michael moore, za filma “bowling for columbine” in “fahrenheit 911” se slisal ni. njegov retort? “a sta vidle film Yes Man?” ’nuff said.
• v vojsko je sel takoj po srednji soli, se pred 18 letom. popolnoma na lastno zeljo. to, da sta v vojski tudi njegov, sedaj ze upokojeni ata, in brat, to ni igralo nobene vloge.
• najraje bi, da ga nekje na terenu ustrelijo (tko, manjsa praskica, nic resnega, seveda). zakaj? ker bo dobil purple heart in moznost takojsne upokojitve, kjer bo do konca zivljenja imel placano zavarovanje in prejemal vsaj $600 penzije mesecno.
• brati zna zelo slabo, ampak on “pozna vse vojaske zakone in ti mu lahko pomagajo iz vseh situacij”. razen, ko je potrebno kaj prebrat, seveda. (te logike SPLOH ne kapiram.)
• sicer je glasoval za obamo (ena plus tocka v celem veceru), ampak ta “nuthead” ni naredil se nicesar, zato bi pri ponovitvi volitev glasoval za mccaina. ker “on je vsaj dal nekaj cez”. (ref: pow) (petnajst minus tock takoj.)
• o trenutni reformi zdravstva nima blage veze, konstantno je ponavljal neko cudno idejo, da bi si po tej novi reformi morali vojaki sami placati zdravljenje, ce bi bili v vojni ranjeni. (mogoce ne iscem na pravih naslovih, ampak o tem res nisem nicesar nasla. vseeno se mi zdi popolnoma nesmiselno, da bi kaj tazga sploh prislo komu na pamet!)

in ko je rekel, da bi brez amerike in njihove pomoci pri ujetju in usmrtitvi saddama husseina svet sel po gobe, takrat smo mi nas prelepi pogovor zakljucli. ko je videl sokirana izraza na najinih obrazih, in ko sem ga z njegovih minnesota naglasom vprasala, ce RES zeli, da gremo v ta pogovor.. takrat si je on zazelel se enga viskija in se odstranil.

in niti sekunde prehitro.

>pred parimi tedni sem prvic vidla fotografije by jaime ibarra. ne vem kaj tocno ima ta tip, ampak obcudujem njegovo sposobnost, da mu vedno rata tako dobro povezat motiv slike z neko besedo/frazo. vsi, ki smo se kdaj okol posiljali fotografije z dopustov, vemo, da ni tako preprosto spravit vseh tistih “vec 1000 besed” v eno frazo.

kljub temu, da se mi dopadejo res skoraj vse njegove slike (ene pac bolj kot druge, logicno), pa mi je tale spodaj med top 3 (title posta). mogoce zaradi tatujev, mogoce zaradi kompozicije, mogoce zato, ker me spominja nanjo in njeno fasado, da je oh in sploh tough.

zanimivo kako drugacna je, ko sma same. ko ve, da ji ni treba vec skrbet za folk okoli sebe in da sma tam samo midve. ja, ja. itaq, da bo rekla, da njo pa boli k*rac kaj si folk misli o njej, in bo to do neke mere tud mislila. (ta mera je vcasih za nas druge malo manj sprejemljiva, ce smo cist iskreni.) pac, ona ima trdo kozo, njen ne pride nic do zivga, bla bla. to smo ze vsi slisali, a ne?
in nikoli ne bom pozabla njenga izraza na obrazu, ko sem se na posteljo ulegla brez majce (ona je bila do vrata pokrita z rjuho). in tistga stavka “kaj ti ni nic nerodno? a ni kao, da ko si zaljubljen, da ti je mal nerodno?”

ne vem, ce je zaljubljena, ampak obnasa se ze tako. in ne vem tocno kaj cutim jaz, ampak vem, da jo hocem imet zraven sebe.
se posebej zjutraj, ko je cela zmackasta, ko se na tisti fenomenalni nacin privije k meni, me objame, dam glavo v tisti del, kjer se njen vrat stika z ramo, in njeni dredi padejo na moj obraz. ali pa ponoci, ko se skoraj istocasno prestavma z enga boka na druzga. in kljub temu, da je ona na veliko oznanla, da pa mora ona bit noter v zlicki, me sedaj na veliko objema od zadaj. in vedno me zbudi, ko me ponoc, skoraj med spanjem, lupcka po vratu. in ne, ne pritozujem se. ponavadi mi je zal, ko nazaj zaspi par sekund kasneje.
in vem, da mi je cudno, ko je ni zraven. in cudno mi je, da zjutraj zraven mene ne lezi tista crna nadlezna zival (ki je po svoje tud dokaj kjut v svoji pateticnosti, ampak tega se ne prizna naglas! halo?! a nismo tough??), in da med potjo na wc v zadnjih dveh dneh nisem stopila v beli izpljunek onga tovornjaka.

fali mi to. fali mi ona.
komaj cakam, da se spravim na cüga.

>i missed u, too.

>pravijo, da ce ni nobenga v sobi, da sploh noce noter jet. zdaj, ko sem jast tu na pocitnicah (ce ne stejemo dejstva, da se dnevno igram kmijete *argh*), je konstantno pod posteljo.
se ponoci ne da mira. lahko zaprem vrata ampak si jih bo odprla, prisla k postli in dala glavo na moj pouster. seveda me vedno skor kap, ko odprem oci in vidim tam njen gobec. recimo, da bi raje vidla kaj druga ob 5:30h zjutraj.

>mine. once.
now youre nothing but a hashtag.

© jaime ibarra