vem, da mora v dolocenih trenutkih obstajat neka mera misterioznosti, nek filing, ki ti ta dogodek prisvasa direkt v mozgane, nekaj neznanega, nekaj, kar se res ne da opisat z besedami, presernova nagrada gor ali dol.
ampak ko me ugrizne v ustnico, pusti svojemu jezik da se malo ostane na mojem, ko sedi na drugi strani mize in me par sekund gleda direkt v oci, ter se nasmeji..
..takrat “kaj je?” kar izleti iz mene. ne morem, da ne bi. njen “nikaj.” seveda sploh ni zadovoljiv odgovor.
in ja, res me zanima, zakaj se je pravkar nasmejala.