vedno si rada zatrdim, da jaz pa nikoli ničesar ne obžalujem. da so moje odločitve v momentu, ko jih naredim, tisto pravo, kar hočem v točno tistem trenutku. da se bom s posledicami ukvarjala kdaj drugič, ker dogodki v prihodnosti niso pomembni za dogodke v sedanjosti. (čist resno, a nismo vsi tako naviti? naivni vsaj?)
zelo dobra sem v tem, da dam osebo iz sistema, iz misli, da pozabim na občutke do te osebe, jih nadomestim z novimi do neke nove, da osebo kratkomalo zamenjam. in sem okej s tem, res okej. tako pač mora biti, da lahko funkcioniram.
“ill burn that bridge when i come to it.”
vedno pridem do teh mostov in vedno jih požgem za sabo. nima smisla se vračat v preteklost, spremenit tako ne morem nič. in vsa tista “kaj bi bilo, če bi bilo” vprašanja nimajo odgovorov in jih ne bodo nikoli dobila. vem, da sem kdaj poskušala pustit kakšna vrata odprta, zavoljo kajvemčesa, ampak so tudi ta že zaprta. sklepam, da je najboljše tako za obe.
in potem je tu ona.
zadnje dni, tedne, se vedno večkrat ulovim, da mislim nanjo. ne vem, zakaj. in vsakič dobim v glavo sliko, da nad mano ždi nek velik črn oblak. obžalovanje se mi zdi kot nekaj črnega, nekaj težkega, nekaj, od česar se beži. in ko je govora o osebi, ki me je takrat s svojim obnašanjem dnevno prizadela, pa čeprav samo zato, ker se je znašla v situaciji, s katero se ni znala spopast, je dejstvo, da obžalujem, da nisma več skupaj, zelo presenetljivo. par mesecev sem bežala tudi od nje, medtem ko mi je ona vztrajno sledila in mi poskušala dokazat, pokazat, razložit, me prepričat v svoje občutke, predanost, zaupanje.
ni ji uspelo, znam bit trmasta. znam držat zamero, čeprav vedno odgovorim, da je vse okejsuperfinofajn.
zamere zdaj že dolgo ni več, smatram jo kot prijateljico, s katero se ne vidiva dovolj pogosto (vsaj za moje pojme), vsaka ima svoje življenje, obema se dogaja in ko se vidiva, jo z veseljem zelo trdno objamem.
.
.
ampak, a veš, če bi se lahko prepričala, da sem zaljubljena vate, bi se. ne, ker bi pričakovala, da boš prišla nazaj k meni, ampak ker sem bila najbolj srečen človek na svetu, ko sem se zavedla, da imaš moje srce.
ps: ja, sem ji povedla, ve, kaj se mi dogaja v glavi. pravi, da se je na koncu spremenila, da ni več takšna, kakršna je včasih bila. ne vem, kaj to pomeni. mogoče pa mi enkrat pove ob pivu.

vem, da mora v dolocenih trenutkih obstajat neka mera misterioznosti, nek filing, ki ti ta dogodek prisvasa direkt v mozgane, nekaj neznanega, nekaj, kar se res ne da opisat z besedami, presernova nagrada gor ali dol.
ampak ko me ugrizne v ustnico, pusti svojemu jezik da se malo ostane na mojem, ko sedi na drugi strani mize in me par sekund gleda direkt v oci, ter se nasmeji..
..takrat “kaj je?” kar izleti iz mene. ne morem, da ne bi. njen “nikaj.” seveda sploh ni zadovoljiv odgovor.
in ja, res me zanima, zakaj se je pravkar nasmejala.

sele nekje proti koncu najinih dveh tednov sem se zavedla s kom tocno si delim posteljo.
kdo je ta oseba, ki pride v moje stanovanje pozno ponoci, s tako sirokim nasmehom, da je meni nerodno.
kdo je ta oseba, ki mi cez dan posilja mogoce malo neosebna sporocila, a ima med igranjem z mojim jezikom skoraj vedno odprte oci, kot da me preucuje.
kdo je ta oseba, ki ji je vseeno za devico v meni in vztrajno ignorira uro.
kdo je ta oseba, od katere “Lubm :*” me je najprej prestrasil, danes pa klejem sebe, ker sem ga zbrisala s telefona.
in ko ji, med lizanjem potu z njenega hrbta in po ugrizu v lopatico, povem ta “aha!” moment je njeno vprasanje bilo “pa kako to mislis? kaj to pomeni?”. odgovora nisem imela, oziroma ga nisem znala spravit v besede.
lahko bi ji povedala, da sem v njeni druzbi, ko je nonsalantno pila kozarec vina, vedno bila malo nervozna.
lahko bi celo rekla, da sem njene tatuje veliko prepogosto gledala na njenem profilu, in da sem parkrat hotela lajkat neko staro fotko, ampak nisem, ker bi izgledalo prevec ‘stalker-ish’.
mogoce bi mi uspelo skupaj spravit, da sem ze pred mnogimi meseci imela “tiste” misli o njej in da je realnost veliko bolj zabavna od vsega, kar je moja domisljija spravila skupaj.
lahko bi ji priznala, da me je v dveh tednih obrnala za 180 stopinj in da mi je lepo.
in da me je prekleto strah.
a vse, kar sem spravla iz sebe, je bilo “ti si… ti. a ves… ti!”

je rekla, da sem razposajena.
da se v mojih smsih vidi, da sem dobre volje.
ce bi vedla, da imam vecino dneva v usesih slusalke, kjer mi glasba razbija tako naglas, da ne slisim lastnih misli, potem ne bi bla tega rekla.

danes spim sama.
od nedelje, ki je bila zanimivo nadajevanje sobote, prezivete ob chekiranju novih facebook sporocil in hahlanju ob vsakem novem notificationu. od nedelje, ko sem delala najvecje mozne ovinke po tivoliju, ignorirala kupe snega in se prostovoljo pogovarjala o horoskopu. od nedelje, ko se je igrala z mojimi prsti in se skrivala pod kovtrom. od nedelje, ko nama ni uspelo pogledat filma, cetudi sma dvakrat pritisnale play. od nedelje, ko je zaspala z roko na moji bradavici.
nisem cisto prepricana, v kateri predal jo naj dam.
noci prezivete z njo so nekaj novega, nekaj totalno nepricakovanega. v glavi je zmeda, ampak je nekaj, kar mi trenutno pase. zelo zelo pase.
in tako hitro, kot se je med nama zacelo, tako hitro se bo koncalo.
dva sladka tedna, katera ne bi zamenjala za nic. tudi za Njo ne. (pogovori sredi zakajene biljardne s steklenico staropramen v roki privedejo do iskrenih ugotovitev.)
mogoce bi jo za naslednje tri mesece morala dat v mapo “starred”. nekaj, kar se ni cisto dokoncano, sploh ne arhivirano in mogoce se do tega se vrnem.
a danes prvic spim sama in jst sploh ne bi.