sele nekje proti koncu najinih dveh tednov sem se zavedla s kom tocno si delim posteljo.
kdo je ta oseba, ki pride v moje stanovanje pozno ponoci, s tako sirokim nasmehom, da je meni nerodno.
kdo je ta oseba, ki mi cez dan posilja mogoce malo neosebna sporocila, a ima med igranjem z mojim jezikom skoraj vedno odprte oci, kot da me preucuje.
kdo je ta oseba, ki ji je vseeno za devico v meni in vztrajno ignorira uro.
kdo je ta oseba, od katere “Lubm :*” me je najprej prestrasil, danes pa klejem sebe, ker sem ga zbrisala s telefona.
in ko ji, med lizanjem potu z njenega hrbta in po ugrizu v lopatico, povem ta “aha!” moment je njeno vprasanje bilo “pa kako to mislis? kaj to pomeni?”. odgovora nisem imela, oziroma ga nisem znala spravit v besede.
lahko bi ji povedala, da sem v njeni druzbi, ko je nonsalantno pila kozarec vina, vedno bila malo nervozna.
lahko bi celo rekla, da sem njene tatuje veliko prepogosto gledala na njenem profilu, in da sem parkrat hotela lajkat neko staro fotko, ampak nisem, ker bi izgledalo prevec ‘stalker-ish’.
mogoce bi mi uspelo skupaj spravit, da sem ze pred mnogimi meseci imela “tiste” misli o njej in da je realnost veliko bolj zabavna od vsega, kar je moja domisljija spravila skupaj.
lahko bi ji priznala, da me je v dveh tednih obrnala za 180 stopinj in da mi je lepo.
in da me je prekleto strah.
a vse, kar sem spravla iz sebe, je bilo “ti si… ti. a ves… ti!”