everyday yapyap

vcasih je bil kino dogodek dneva, danes te pricakajo strgani sedezi in tla polna kokic.

ugotavljam, da v kino hodit sploh ni vec tak “feeling” kot je bil vcasih.
spomnim se, ko sma bile s sestro se male in so naju peljali gledat prvega osmega potnika. kino metropol, ze takrat smatran za starejsega brata kina union. pred vhodom v kino dvorani majhen kafic, z lesenimi stoli, klientelo, ki je ze leta tam pila spricer in se ni pustila motit za vikend, ko je okoli njih skakala mnozica otrok in pubertetnikov na prvih zmenkih.
stali smo v vrsti pred masivnimi vrati, katere je odprl mozakar nasemljen (tako se je meni takrat zdelo) v rdec reklc, crne hlace in pristrizenimi brki. pregledovanje in trganje kart je vzel kot resno delo, brez karte noter ni mogel nihce.
dandanes te pred vhodom v eno izmed mnogih dvoran pricaka studentka, kateri je mucno tam bit za 3€ na uro in bi veliko raje bila doma, kot pa trgala karte folku, ki se kljub ostevilcenim sedezim MORA stlacit na zacetek vrste, da se prvi vsedejo, in se potem glasno pritozuje, ko gredo drugi mimo njih do svojih sedezev.
spomnim se tudi balkona (a pri nas se obratuje kaksno kino z balkonom?), kjer sma se s sestro skrivale med tistimi grozljivimi prizori. zatohli vonj zametnih bordo sedezev, ki so sicer ze videli boljse dni a so vseeno imeli nek car. pomesan z vonjem kokic je bil takrat presenetljivo domac in pomirjujoc. dandanes se vse vrste koloseja bohotijo s sedezi s strgano prevleko, tla so polna kokic, vcasih se najde tudi polita pijaca. menjava sedeza? pocakaj na zacetek predstave in upaj, da bo kaj prosto.
zacetek filma je bil najveckrat tocen, pred filmom se je odvrtelo tisto vsem znano crnobelo odstevanje zadnjih petih sekund, in vsi smo vedeli, da bo za levom koncno prisel na vrsto film. na trenutke meglena slika, vcasih zvok samo na eni strani dvorane, in parkrat se je tudi utrgal trak ampak smo z veseljem ploskali, ko se je par minut kasneje film ponovno zacel. dandanes se pred zacetkom filma odvrti nebroj trailerjev, en bolj glasen od drugega. slika je najveckrat enaka (ali slabsa!) dvdripu, kterga bi si lahko pogledala doma na kompu in prihranla denar. poskakovanje slike, izginjajoc zvok, in besno tipkanje punce v vrsti pred mano, ker izgleda ne more zdrzati ure in pol brez fejsbruha.

in ko dandanes po koncu filma stopis skozi vrata dvorane in te tam pricaka 10 velikih crnih vreck smeti, smrdeco stranisce in ob steno naslonjeni zaposleni, potem te resnicno mine, da bi se kdaj sel pogledat kaksen film v kino.
dragi kolosej,
ce, iz seveda popolnoma patriotskih in druzbenodobrih razlogov, in sploh ne zato, ker za vsako karto dobite skoraj 6€ in se vsaj 2x toliko za kokice in pijaco, dnevno zavrtite 11 projekcij enega filma (skyfall), ker ves, da bo folk navalil, in istocasno vrtis se puno projekcij drugih filmov, a se vam ne zdi vredno za teh par dni zaposliti par studentov extra? a ste res tok skrti? verjamem, da ste kar veliko denarja dali za licenco predvajanja, ampak a vas sploh ni sram, da vase dvorane izgledajo slabse kot v hlevu? vas sploh ne gane, da hodniki izgledajo kot zbiralisce vrec za smeti? (sklepam, da za recikliranje se niste slisali. ja, vem, tudi obiskovalci so lahko nemarni prasici. nekaterim je pac vseeno, in tem ljudem bi bilo potrebno prepovedat vstop v dvorane.)
mogoce za kvaliteto filma niste krivi sami, ste pac odvisni od distributerja (mogoce bi ga lahko ze zamenjali, a?), za nered pa ste krivi vi. sploh se ne izgovarjat na frekvenco projekcij in da zaradi tega usluzbenci nimajo casa vsega pospravit; urnik ste si napisali sami.
in ceprav vem, da se mojih obcasnih 6€ v vasi blagajni ni poznalo, jih od danes naprej ne bo vec.
grem raje h konkurenci. tam se dajo nekaj na kvaliteto.

Standard

One thought on “vcasih je bil kino dogodek dneva, danes te pricakajo strgani sedezi in tla polna kokic.

Comments are closed.