4 v 30.
če so knjige na policah neka percepcija nas, ki jo hočemo pokazat ljudem, so video iskanja sredi noči naš pravi obraz. obraz, ki ga nikoli ne pokažemo svetu. obraz za primarne želje, sle, fetiše, ki jih je v tistem trenutku preprosto potrebno potešit.
vse knjige o ameriški politiki, filozofiji srednjega veka in knjigo 15-minutnih receptov imamo na veliko razkazano zarad drugih. za mejkap. za buffer. za prijetne pogovore ob kozarcu vina ali pretencioznega piva z okusom po marelici, ker ko se zaprejo vrata za zadnjim obiskom, se bomo vsedli na posteljo, zalaufali prenosnik in odklikali do temačnih kanalov video posnetkov.
če se počutimo extra paranoične, bomo dali gor še slušalke, ker, kaj pa če tisti sosed umetnik še ne spi? dajmo z njim raje ostat na prijaznih pozdravih pred blokom.
ali pa bi mogoče bilo boljše, če nas ne bi bilo sram? pa kaj pol če mi je všeč gej porn. nisem edina lezbijka, ki jo rajca, da ga tip faše direkt v rit. vsi lahko fejkamo, da nam je nekaj všeč, a tip težko sfejka erekcijo medtem ko ga natepava nek mišičnjak v usnjenih oblačilih. spet drugim roka avtomasko zdrsne med noge, ko se na posnetku pokaže sideboob, seksi rita, žena s polnimi ustnicami ali animirana punčka v šolski uniformi, ki je po pouku morala ostati ekstra uro in, poglej ga zlomka, pravkar je skozi vrata stopila ena seksi žena, ki se bo čez tri scene spremenila v ekstra potrebno pošast s petnajstimi lovkami.
če bi naredili knjigo vseh naših nesramežljivih internetnih iskanj, bi platnica bila ena velika fotka goatseja.
reši se, kdor se more, ker tisti posnetek stare mame, ki dela rajenočemvedetkaj z lubenico, bo naš zadnji žebelj v krsto, ko najdejo našo internetno zgodovino.