everyday yapyap

pasivno agresivno uničevanje moje identitete

stara sem 38 let in nimam pojma, kaj delam z življenjem. ne, resno. nimam pojma. (in ja, res sem 38, nehajte se delat presenečene. *pokaže s prstom na gube na čelu*)

lahko bi se mi reklo, da sem crazy cat lady ampak sem tako daleč od crazy, da glava peče. imam pa dve mački, katere sem, in se oproščam že vnaprej, če bosta to slučajno kdaj imela priložnost prebrat, ker, kaj pa veš, mogoče pa bodo čez 1000 let mačke vladale ljudem in bosta moja dva v sedmem od svojih devetih življenj in bosta celo znala brat in… tomejto, potato.

plačujem račune z neko mizerno plačo, ki ni mizerna ampak je v resnici višja od povprečne slovenske, delam nekaj, kar pred parimi leti še obstajalo ni v takšnem smislu, zdaj pa se to prodaja kot the next big thing in delovno mesto, ki mora bit v vsakem podjetju, pa čeprav se mogoče gre za tovarno toaletnega papirja, ker itak večina, kar naredimo, je sranje, ampak je high tech sranje in to se prodaja. pravijo.
imam vsaj en kredit preveč, en kredit za katerga nisem sama kriva in nimam od njega popolnoma nič, razen mogoče to, da lahko moja starša, stara mama in mlajša sestra še naprej živijo v bajti, ki jo je stara mama zgradila z lastnima rokama, ki še dandanes vleče korenje iz zemlje medtem ko onadva skadita celo penzijo. če bi vsaj kadila kaj manj smrdečega in manj nikotinskega, potem bi blo vsaj zabavno, tako pa je samo žalostno. in seveda boste rekli, da sej velik ljudi preživi z minimalcem, zakaj to tebi ni dovolj? ker izgleda bi me moglo to zanimat ali vsaj ganit? ampak me ne in iskreno upam, da ne bom jutri rekla da vsem tem spremembam, ker sem si potem efektivno zarila nož globoooooko v hrbet. ja, sama sebi. ker izgleda sem ekstra gibčna, ampak sploh nisem in mi je popolnoma jasno, da imam preveč kil in da bi bilo mogoče fajn, če nardim kaj glede tega. niti ne zato ker bi me to kakorkoli nazaj držalo in ker bi mogoče zarad tega ne imela sreče v ljubezenskem življenju. pffft, še nasprotno! imela sem punce, ki so izgledale tako faking fantastično, da mi je še zdaj mal vroče, ko pomislim na par njih. in ta punca, ki jo imam zdaj, grejd ej, ni da ni, najboljša v vsem in to ne mislim ironično, resnično sem tega mnenja in še vedno sem zatrapana in še vedno hočem sprobavat nove stvari, tudi tiste, o katerih nisem niti pomislila prejšna leta. jbg, od nekje cca 15 leta, torej že več kot 20 let, sem lezbijka in takšna ureditev stanu mi ni nikolil padla na kraj pameti. zdaj pa sem začela celo razmišljat o ideji, da mogoče pa bi naredila točno to, kar si ta moja punca tako zelo želi in izgleda ne more brez. ampak ne morem, nočem. in potem isti trenutek dobim v glavo še misel, “mogoče pa samo ne še?” in se spomnim, da sem prejšni teden po faking 15 letih šla k frizerju in da razmišljam o tem, da bi celo imela malo daljše lase. in potem spet ne vem, kdo sem. ampak ajde, sej so ravno ženske tiste, ki pravijo, da ni vse v izgledu in da je osebnost tista, ki je res pomembna in da se v osebnost zaljubimo. in če se ne gre za sex, za kaj pa se potem gre?! potemtakem pa hvala moji fantastični osebnosti!

iiiiin mogoče, mogoče hočem sprobat “vejpat”. kaj pa vem, zakaj. mogoče zato, ker sem pravkar vidla v eni dokaj zabavni seriji, ali mogoče zato, ker to delajo prepotentni 16letniki, ki ne vidijo dlje od pornhuba in svojim sveže opranih belih allstark in ker se lahko na nekem levelu celo poistovetim z njimi, in ker istočasno to delajo naduvani hipsterji z ironičnimi tshirti, preveč dlake na obrazu in palmo na glavi. ker zakaj pa oni ne bi smel imet, če pa imajo to punce in kaj je narobe z “live and let live mantro”?

aaaaaaaaaaaaaaaa.