corralejo je eno izmed tistih mest, kjer so financni podporniki gradnje zadevo jemali z veliko prevelko zlico, imeli veliko prevelike upe ali preprosto bili pozresni.
betonske skatle z ravno odrezano streho na vsakem koraku, vecina praznih, ker, roko na srce, na tem otoku je veliko prevec vetra, veliko premalo dogajanja in tudi srferji morajo slej ali prej nazaj domov.
razen par domacinov, in se te v trgovini na blagajni, nisem srecala veliko ljudi. (mogoce je ravno bila ena izmed mnogih siest?) zato pa zjutraj vidim veliko turistov, ko stojijo na strehah svojih hisic, in si kot skupina meerkat ogledujejo surf spote v daljavi, in molijo k nevemtocnokomu, da ne bi pihalo, oz da bi pihalo iz tocno dolocene smeri, pod tocno dolocenim kotom in s tocno doloceno hitrostjo. takoj, ko se razmere malo spremenijo, zacnejo debatni krozek sredi morja, cakajo na ta perfektn val, se pritozujejo nad peno, dropi in splashi, in so sploh vsi totalno pametni.
na pravi obcutek za mesto, razen tega v prejsnem odstavku, se cakam. lastne potrebe sem zminimizirala na najnujnejse: kava, toast in ona. to imam, vec trenutno ne rabim. mogoce zato, ker vem, da cez par dni ze grem nazaj v slovenijo.
najverjetneje.