glede na to, da na otoku ni ravno veliko za delat, ce nisi odvisen od surfanja in opazovanja vremena, potem je logicno, da imas veliko prevec casa in le-tega se da najbolje zapravit na spanju. ce ti komarji ne pustijo miru, si pac obleces mikico, pardon, hoody, v usesa porines slusalke, na mp3 playerju pritisnes play, in chet faker se ti pridruzi na turi do vrha bliznjega hribcka.
od dalec ta hribcek izgleda kot en malo vecji kup oranznega peska, ki je tu ostal po zakljucku gradbenih del. da bi ga zamaskirali v okolico so do vrha naredili potko, ob straneh posadili vse mozne vrste kaktusov in za cesnjo na vrhu sladoledne kupe na vrhu postavili par klopc, za mlade druzine, ki bi si zazelele kosila v “naravi”.
najprej po bliznjici pri manjkajocem stebru betonske ograje do skejt parka, kjer se cudis 6-letni puncki, ki se popolnoma brez strahu zapodi v rampo, zapelje cez kamenje in pristane direkt na riti. ne potrebuje modra-roza celade, da je vsem okoli jasno, da obozuje stat na tej kratki deski s kolescki.
vijugasta pot je ravno dovolj dolga, da crtas fuerto s seznama naslednjih pocitniskih destinacij, v glavi premlejes vse bedarije, katere si rekla ali naredila v zadnjih tednih, obzalujes, da ni nobenga zram za zasluzen facepalm, si potegnes kapuco se bolj na obraz, ter preklejes muhasto vreme in konstantni veter. iz zepa potegnes telefon, naredis par fotk skoraj neobstojece flore, se izognes dvema zelo nizkoletecima lastovkama, in se spomnes na zemljevid mesta med iskanjem prenocisca. “tu nekje bi moral biti nek botanicni vrt!”
nekje pri koncu poti, ko ze vidis tisto svojo klopco s super pogledom na mesto, skejt park, in na streho hise, s katere te trenutno gleda ona, takrat se koncno le sklonis in preberes kaj pise na tistih tablah….
botanicni vrt.