s cigareto med prsti sedis manj kot dva metra stran od mene, disis po morju, ceprav si bila pravkar pod tusem, veter ti lase piha na obraz, in cez par treutkov jih bos zacela zvijat s prsti. in ce bi lahko, ce ne bi bilo okoli ljudi, bi sla dote, zarila prste v tvoje lase, te potegnila k sebi in prilepla svoje ustnice na tvoje.
tko pa bom se naprej pila kavo iz glinaste posodice, ki je ze zdavnaj izgubila okus po jogurtu, ti sledila z ocmi, ko se bos sprehajala mimo mene, in upala na tist zaljubljen pogled, ki ga vidim samo jaz.
danes sem zadnji dan tukaj. to mi je postalo jasno zjutraj, ko sem dobila potrditven sms od goopti prevozov.
mislim, da bi z lahkoto ostala se en teden.
jutra so polna zbujanja s tabo v objemu, ko se naguzis k meni, pobegnes pod tus in mi, meni se celi zaspani, das dva extra mokra in od vode hladna poljuba. ko se par ur kasneje le spravim iz postelje, se pocasi sprehodim po stopnicah eno nadstropje nizje do kuhinje, kjer me pricaka ze skuhana kava, tvoje zagorelo telo, in nasmeh, ki me vcasih spravi v neroden polozaj.
sledi polezavanje, jutranji pogovori z ostalimi prebivalci bajte, ki nimajo ne repa ne glave, ampak so vsako jutro cisto zadovoljiva mera komunikacije. v dolocenem trenutku se zacne cutit tist obcutek nemira in vznemirjenja, ko se priblizuje ura odhoda na plazo. surfi in neopreni se spravijo v jeep, malica in kreme za soncenje v rugzak, pocasi nakapljamo do ulice, do jeepa z duso, ki je videl ze prevec kilometrov med vulkanskimi skalami ob morju na prasnih vijugah, katerim tukaj radi recejo “cesta”.
ko po uzivaskem off-road experience-u in ko me ze ornk boli roka, ki sem jo imela zagozdeno med tvojim kolenom in nekim ostrim delom zadnjih vrat jeepa (ti se ze sama dovolj poskodujes), le prispemo do odseka obale s kul zvenecim imenom (sharky, rocky, flag beach, itd). s strehe se zlozijo surf dile, parkrat se pretegnes, navleces nase rdece-crnega shortyja (to je neopren s kratkimi rokavi in hlacnicama do nad kolenom, so me izucili), pograbis svojo spicasto dilo, mi das lupcka, se nasmejes, ko ti recem, da pazi na morske jezke, in picis v vodo.
sicer sem te poskusala parkrat ulovit v vidno polje, ampak tam na koncu horizonta ste vsi enaki; male crne pike sredi miljon hektolitrov slane vode, vsake tolko nekoga zmanjka, ker ga je pravkrar pojedla velika kolicina bele pene, a slej al prej se vam pridruzi v neskoncnem krogu cakanja na perfektn val.
voznje v zadnjem delu jeepa so mi bile najljubse na poti nazaj.
z mokrimi lasmi, vroco kozo in tistim zmatranim pogledom si se naslonila na moja kolena, in se preden smo prisli do tretjega ovinka (in teh je veliko) te je zmanjkalo. a vedno si najprej prste zarila nekam pod moja bedra, se me oprijela, in na ta trenutek sem cakala; v tistem trenutku si bila najbolj moja.
ja, mislim, da bi lahko ostala se en teden.
pravis, da dolocene zadeve noces prebrat na blogu, da jih hoces slisat v zivo.
ampak, kljub parimi odstavki predigre, te besede si slisala ze vsaj enkrat;
hvala za lep teden.

glede na to, da na otoku ni ravno veliko za delat, ce nisi odvisen od surfanja in opazovanja vremena, potem je logicno, da imas veliko prevec casa in le-tega se da najbolje zapravit na spanju. ce ti komarji ne pustijo miru, si pac obleces mikico, pardon, hoody, v usesa porines slusalke, na mp3 playerju pritisnes play, in chet faker se ti pridruzi na turi do vrha bliznjega hribcka.
od dalec ta hribcek izgleda kot en malo vecji kup oranznega peska, ki je tu ostal po zakljucku gradbenih del. da bi ga zamaskirali v okolico so do vrha naredili potko, ob straneh posadili vse mozne vrste kaktusov in za cesnjo na vrhu sladoledne kupe na vrhu postavili par klopc, za mlade druzine, ki bi si zazelele kosila v “naravi”.
najprej po bliznjici pri manjkajocem stebru betonske ograje do skejt parka, kjer se cudis 6-letni puncki, ki se popolnoma brez strahu zapodi v rampo, zapelje cez kamenje in pristane direkt na riti. ne potrebuje modra-roza celade, da je vsem okoli jasno, da obozuje stat na tej kratki deski s kolescki.
vijugasta pot je ravno dovolj dolga, da crtas fuerto s seznama naslednjih pocitniskih destinacij, v glavi premlejes vse bedarije, katere si rekla ali naredila v zadnjih tednih, obzalujes, da ni nobenga zram za zasluzen facepalm, si potegnes kapuco se bolj na obraz, ter preklejes muhasto vreme in konstantni veter. iz zepa potegnes telefon, naredis par fotk skoraj neobstojece flore, se izognes dvema zelo nizkoletecima lastovkama, in se spomnes na zemljevid mesta med iskanjem prenocisca. “tu nekje bi moral biti nek botanicni vrt!”
nekje pri koncu poti, ko ze vidis tisto svojo klopco s super pogledom na mesto, skejt park, in na streho hise, s katere te trenutno gleda ona, takrat se koncno le sklonis in preberes kaj pise na tistih tablah….
botanicni vrt.

corralejo je eno izmed tistih mest, kjer so financni podporniki gradnje zadevo jemali z veliko prevelko zlico, imeli veliko prevelike upe ali preprosto bili pozresni.
betonske skatle z ravno odrezano streho na vsakem koraku, vecina praznih, ker, roko na srce, na tem otoku je veliko prevec vetra, veliko premalo dogajanja in tudi srferji morajo slej ali prej nazaj domov.
razen par domacinov, in se te v trgovini na blagajni, nisem srecala veliko ljudi. (mogoce je ravno bila ena izmed mnogih siest?) zato pa zjutraj vidim veliko turistov, ko stojijo na strehah svojih hisic, in si kot skupina meerkat ogledujejo surf spote v daljavi, in molijo k nevemtocnokomu, da ne bi pihalo, oz da bi pihalo iz tocno dolocene smeri, pod tocno dolocenim kotom in s tocno doloceno hitrostjo. takoj, ko se razmere malo spremenijo, zacnejo debatni krozek sredi morja, cakajo na ta perfektn val, se pritozujejo nad peno, dropi in splashi, in so sploh vsi totalno pametni.
na pravi obcutek za mesto, razen tega v prejsnem odstavku, se cakam. lastne potrebe sem zminimizirala na najnujnejse: kava, toast in ona. to imam, vec trenutno ne rabim. mogoce zato, ker vem, da cez par dni ze grem nazaj v slovenijo.
najverjetneje.