za razliko od vecine ostalih potovanj je na temle nastalo bore malo fotk, baterijo fotoaparata ni bilo potrebno extra filat in dodatno spominsko kartico sem zraven nesla cisto nepotrebno.
mogoce, ker sem nekje prebrala, da bi bilo pametno se dolocenih zadev spominjat kako drugace kot prek thumbnailov v mapi s fotkami. in sploh, nismo vsi fotografi, in ta pretekli teden sem jaz bila na “cas zame”.
vecina nastalih fotk je sla direkt v kos za smeti, par prezivelih spodaj.
>vceraj zjutraj, na nedeljo, na gospodov dan, na dan, ko se petelini vstanejo okrog poldneva, sem sla na krajsi sprehod po ljubljani. naredit nove spomine. kolega turisticni vodic po nasi mali, od pred kratkim ponovno z dijaki in studenti oblegani, prestolnici pravi, da se ljubljano najbolje vidi in spozna, ce se gleda navzgor.
in sem (sla).
najprej mimo zaspanega tramvaja do tromostovja, kjer se je odvijala zadnja delavnica festivala crk, v lolito se nauzit baroka in impresionizma, mimo hijo de puta do cajnice, takoj za praznim gallusom postanek na kavi, ter skozi bolsjak do krizank in oranznega lepotca.
res je lepa.
>fotografij ni veliko, a dan je bil perfekten.
perfektna kava s se bolj perfektnim pogledom v dekolte (vse najboljse, mala). perfekten sprehod med art stanti. perfektne tri cetrtine morske pice v trti in perfektno chillaxanje na postelji z mackom.
>torta = check (“a ves, na tej strani bo strela makuin, na tej strani pa moja slika.” “ne more bit tam tvoja slika, si ze prevelki.” “aja. no, potem pa naj bo tam slika mojga bratca jakata.”)
baloni = check (ceprav so bli tok fenomenalne kvalitete, da jih je ze dotik vetra popokal)
spageti iz spreja = check
darila = check
moj necak kot totalni player aka ena punca na roko = check
fotoaparat = d0h!
>prejsni teden je spet bil na vrsti tisti teden, ko je popivanje ne samo odobreno (ja, tudi s strani starsev!), ampak tudi zazeljeno. pivovarna lasko se nahaja v maaaaanjsih financnih tezavah, zato smo se kot vestni sokrajani napotil v center mesteca, na prireditev Pivo (in) Cvetje. (zelo bi pomagalo, ce bi se koncno odlocili za uradno ime prireditve, vsepovsod je drugace napisano.)
vecjih razlik med letosnjim programom in tistimi izpred preteklih let ni bilo. pac grejo “auf die nummer sicher”.
na bandidos odru so tako bili izvajalci, ki so navajeni obmetavanja s spodnjimi hlackami navdusenk (billysi, tide, elvis jackson, itd), na glavnem odru pred cerkvijo so za nase predrage mame, stare mame in prababice pripravili oldies goldies s pestnerjem (in resnikom, hihi), vsi tehnaze zeljni pa so se lahko napotili le do malega solskega igrisca, ker so jim na oroznovem trgu ukinli techno stacjon. (tega zadnjega sem se veselila tudi jaz, ker so mcji postajali iz leta v leto bolj nadlezni in tecni, da konstantnega prometnega zamaska na tistem ovinku niti ne omenjamo.)
nekaj casa in denarja smo zapravli na tradicionalnem ringlspilu (itak, to je blo treba!), kleli nad natakarji v ameriki in se zmrdovali nad suho pico iz spice, kot tipicni obiskovalci prireditve kupili ne ene ampak dvojne (!!) lucke v obliki hudicevih rozickov (prve smo zloml v prvi minuti) in zenski del nase druscine se kar ni mogel precudit dejstvu, da so dixieji bili polni toaletnega papirja. neviđeno!
nas maljardo (ajde, cca 110.000, +-1) pa je koncno razveselil normaln ognjemet. v zadnjih letih so se zaceli nekaj preseravat z vodno simfonijo, za katero “kaj tocno to sploh je?!” vejo samo organizatorji in tisti, ki so stali direkt spredaj. namrec, ce si samo par stopinj bolj levo ali desno je vodna simfonija “spricanje vode in glasna muzika”. recimo, da bi lahko te peneze namenli extra 3 minutam ognjemeta, ker je letos bil resnicno dober; ajde, rakete kot rakete, ampak te so zelo dobro uskladil z glasbeno podlago. kudos.
250.000 vrckov kasneje… cikcak… domov.
lepo je blo, pod balkonom se posebi.
(hm, me zanima kolko ljudi si v nedeljo celo ogleda tiste cvetlicne aranzmaje, in ne pociva oci samo na mazuretkah v pritisnjenih dresih.)
>cez vikend sem se pridruzla vecinskem delu familije pri njihovem letnem poletnem oddihu. tokrat so si za destinacijo izbrali slovensko obalo, natancneje portoroz. verjamem, da bi se veliko raje spravli se malo juznije (ce druga ne, vec opcij), ampak sestra je manj kot mesec dni od roka (se en sine! w00t!), tako da ni pametno riskirat.
pa smo sli.
tipicn “pote pridemo ze navsezgodaj zjutri” se je, kot cist vedno poprej, raztegnil v popoldanske ure. tako kot vsako leto se je tudi letos zgodilo, da smo imeli skoraj premajhen avto. v casu OS smo na morje hodli z yugecem, lado karavan in citroen zx (se mi zdi). sredi noci se je zacelo pakiranje vseh potovalk in vreck v kuferan. plan je VSAKO LETO bil, da se v zgodnjih jutranjih urah spravimo na pot, tako da pridemo nekam do morja v dokaj normalnih urah, ko zunaj ne bo 35°C, klime v avtih itak nismo imel. to pakiranje se je vedno zavklelo, ker je mami CIST VEDNO nekje nasla se eno vrecko. ta stavek je bil fotrova mora, ziher sem. in letos nam je prostora zmanjkalo v X5. v X5!! lej ta kuferan –> google images. kak tocno?!
voznja do portoroza je bila brez posebnosti, vsi smo jo dali skoz ze maljonkrat. a moram priznat, da me je tist prvi pogled na morje ponovno fasciniral, a la “tak lepo pa tok blizu je?! iiiii <3".
za kopanje je bilo v petek prepozno, zato smo sli na prvega od mnogih sladoledov in malo po okolici. hisa je direkcijone za hotelom palace, torej v samem centru portoroza. to zadnje je bila ena boljsih novic, ker je jutranja procedura dedija in necaka setnja do pekarne in kioska, in vsi vemo, da so lahko triletniki malo muhasti. naslednje jutro do strunjana na plazo (portoroska je bila polna in – pravijo – voda polna meduz), in da ne bomo slucajno kaksne tradicije prekinli, se tudi letos nisem dovolj namazala. cartanje macka, ki od zadovoljstva steguje kremplje, je danes ornk mucna zadeva. plaza je se vedno urejena (modra zastavca), varnostnika nista tecna in zenske so na wcjih se vedno prasice (excuse my french, ampak kaj za bozjo voljo delate?!). zvecer se malo do pirana, kjer sem res prvic pustila avto nekje izven centra, sla z dvigalom sedem nadstropij nizje do avtobusne postaje in potem z brezplacnim busom do centra mesta. piran je se vedno, kljub stevilnim gradbiscem v centru, ki kvarijo razgled, zelo lepo mesto. v soboto so imeli mestno gasilsko veselico in ravno, ko smo se spravljali domov, so iz bliznje ladje spustili manjsi ognjemet. nedelja je bila dokaj pocasna. par urc na plazi, skampi in skoljke za kosilo in pravac prestolnica.
all in all, lep vikend.
>v zadnjih dveh tednih sem od ene in iste osebe slisala in prebrala toliko dobrega (ce bi znala z besedami bi nekako uporabla besedo “orgazem”, a ne znam.) o happy pekovi limonini torti, da sem jo danes prav mogla it sprobat.
happy pek pekarnica se mi dopade ze od otvoritve. oziroma, dopadli so se mi se preden so sploh odprli, ko sta mi dve licni gospodicni na dom dostavili steklenico vina in happy pek potico. in ja, res je bozansko dobra, se vedno jo priporocam.
>kaslanje, kihanje, slabo pocutje in vrocina so na dnevnem redu, tako da je tole vse, kar sem sposobna spravit skupaj. slike so pobrane s telefona in dane na blog brez posebnega pomena in/ali vrstnega reda.
>glede na vreme zadnjih par dni mi je ze sedaj kristalno jasno, kako zelo tezko bo poleti sedet za mizo, bulit v komp in delat. vem, lahko grem v kafic in se med delom razdajam soncnim zarkom in istocasno srkam se sveze narejeni espresso. kaj ces boljsga za delo?!, bi se nekateri oglasli. eeem, a bi za vase zgrozeno vprasanje bil zadosten podatek, da niti za casa srednje ali faxa v kaficih nisem naredla ama bas nista? vsaj ne povezanga z ucenjem? moj attention span je tako kratek, da me zmoti ze….. oooh, look, something shiny!
.
.
.
kaj sem ze pravla?
.
.
.
aja, okej.
no, danes smo sli NA zbilje. nastavljat se soncu, pojest capalinke, guzvat se z ostalimi 350 ljudmi z isto idejo in gledat skupinske samomore labodov.
bilo je kuŁ.
