vsako leto v tem casu, ko se prebujajo pticki (no, ko prebujajo mene, kje je zracna puska, ko.jo rabis?!), ko sonce sije ze zjutraj, ni vec minus in je vedno vec punc v pomanjkljivih outfitih, dobim cudovito idejo: kupla si bom kolo! vsako jutro sla s kolesom na siht! rekreacija! svez zrak! veter v laseh! nic vec lpp potnikov, ki ne poznajo deodoranta! biti del “in” folka, ki ga skrbi za ozon! totalno bom kul!
…pol pa se tok dolg napajam s to idejo in izbiram kolo po bolhi, nardim vsakic novo dizertacijo na temo verige in mesecnega najema varnostnika za kolo, ker vsi vemo, da lahko v lj eno kolo v dveh mesecih zamenja pet lastnikov, vmes se pomlad spremeni v jesen in za jesenjo pride zima, pozimi se pa res ne mores vozit s kolesom, ti butl, zimske gume pa tko…. in je ze novo leto, nova pomlad in “uuu, kaj pa ce si kupim kolo?! tokrat pa res? ja, tako je, ana, tokrat pa res!”
.
.
.
ves ta cas odlocanja in odlasanja nakupa pa veselo preklinjam trenutne lastnike dvokolesnika. natancneje tistih 76,4% njih (stevilka je izmisljena in glede na obcutek, ki ga clovek dobi, ko gre pes skozi center prestolnice), ki ne jebejo cestnih pravil pet posto, so totalno neobzirni do vseh ostalih sodelujocih v prometu in so kolektivnega mnenja, da so boga prijeli za jajca in lahko delajo, kar zelijo.
ja, ce se nekdo leno nedeljsko sprehaja po kolesarski stezi, imas moje dovoljenje, da to osebo nasadis na balanco. tudi ni blema, ce ni steze in se peljes po plocniku, ker je poleg tebe par norih voznikov stirikolesnikov. teh v lj seveda ne primanjkuje.
te bom pa naglas poslala v 3pm, ce se sred najvecje guzve pripeljes na svojem fixieju po sredini copove in imas jajca mi se pozvonit, ker se ti nisem odmaknila dovolj hitro. aja, da nikjer ni znaka pes cone? govedo nekulturno, upam, da ti bremze crknejo in poletis direkt v ljubljanco.
kolesarji se znate tok hitro zacet dret, da kako so vozniki avtomobilov do vas nesramni, da nocejo z vami delit cest, in podobna sranja. a ste vi, zoprni kolesarji (seveda ne vsi, zaaaate, dragi bralec, to ziher ne velja!), cist pozabl na cestna pravila? kolesarska steza je tam z razlogom. ce je ni imas vsaj 1m ceste na voljo. blinkerjev nimate, tko da bi bilo fajn kaksno roko uporabit, a? al pa ne cez rdeco, ko vsi avtomobili se stojijo, npr? stojijo zato, ker je rdeca, ne ker so si iz srca zeleli pogledat vaso cudovito frizuro in nova ocala. mogoce bi bilo tudi fajn, ce ne bi v vsej svoji lepoti pritisnjenih hlac se peljaji po sredini ceste in delali zastoje. ce bi se le dalo?
aja! vse tiste, ki so po lj risali kolesarske steze, bi bilo potrebno odpustit. komu tocno se je zdela pametna odlocitev kolesarsko stezo narisat skozi avtobusno postajalisce pred posto? aja, da je postaja uradno samo tistih par kvadratnih metrov pod strehico? resno? za koga ali kaj je potem tist extra siroki plocnik? za kolesarsko stezo, ki sploh ni narisana, ker crte kar izginejo?
da se o stezi na postaji ajdovscina niti ne menimo. idioti.

vsi nekaj iscemo v vezah, vsi iscemo oz si saj zelimo tisto neko osebo, ki nas bo osrecla, bo nasa druga polovica, nas bo razumela, nam dnevno zmasirala noge, prebrala horoskop iz sobotnega casopisa, nam vsako jutro skuhala kavo in nas veckrat letno peljala na dopust nekam v tropske kraje. ker imamo vsi zelo realne zelje, a ne.
ce smo iskreni bi se vsi zadovoljili z osebo, ki bi jedla z zaprtimi usti, umazanih nogavic ne pustila na tleh sredi kopalnice in bi se po moznosti obnasala odraslo v prico nasih prijatlov. v vecini primerov (da, mnozina, ker vaja dela mojstra) pa dobimo neko “74% complete” osebo, ki nima pojma, kaj bi v zivljenju, zivi v oblakih in res ne zna z denarjem, kaj sele izbrat pravi sladoled (limona, d0h!). ce imamo res sreco naletimo na osebo, kjer je v celotnem razmerju dober samo sex.
komunukacija je na psu, konstantno prihaja do zmed, do kregarij, slabe volje, bednih pogovorov. ce pogovori sploh stecejo. takrat si zelis, da bi zivljenje imelo nekaksen daljinec, s katerim bi lahko prevrtel naprej na ta dobre dele veze, na sex. in to ne govorim o tistem srednjesolskem sexu, kjer se nam je zdelo, da je vse mega, kot direkt iz pornica, ko se nam je telo treslo od navideznega uzitka in “aaaaaaaa! a lahko smetano pojem dol s tebe? sem vidla v 9 in 1/2 tednov, to mora biti super in sploh ne sticky in yucky!” to je ono, ko se ti zdi, da se te je dotaknil angel, ko so ti v tistem momentu znane res cisto vse barve mavrice, in ko se v retrospektu spomnes na vse prejsne spolne olimpijade in hvalospeve njim, si lahko reces samo “LOL JK!”.
obstaja seveda tudi drugi pol, nocne more, ko je oseba na drugi polovici postelje sicer einstein v svojem fohu, vsi pogovori te pripeljejo do intelektualnega orgazma, predstavi ti nove svetove razmisljanja, karakterno se razumeta tako kot ebony and ivory, veckrat si se ze zalotla kako bi lahko z njo v duetu zrecitirala odo radosti, sploh ji noces dat samra, ko dokonca tvoj stavek ali nardi pozirk tvoje kave … ampak prepricana sem, da bom znorela, ce ji bom mogla se enkrat dat za resit pobarvanko, ker faaaaak, kaksna kvantna fizika pa je sex?!
mislim, da si bom sama kupila karto za maldive. bo manj stresno.

ljubljanska tradicija je, da se vsaj uro pred polnocjo zacnes premikat v smeri presernovga trga. hrabri junaki se bodo v centru greli ze od zgodnjih vecernih ur. kuhano vino, danijela, pijana mladina in zmigovanje z glavo starejsih obcanov so standard. prav tako prepolne trole, ki se par ur kasneje spremenijo v mobilne piksne bruhanja s cudovitim vonjem po vinu. ognjemet je viden le, ce novo leto pade na enega izmed redkih dni, ko v prestolnici ni megle.
laska tradicija je romanje do tavelkega parka, guzvanje na obrobju reke, zmedeno preusmerjanje pozornosti med gradom in hribom na nasprotni strani, ker nobeno leto nihce ne ve s kje bo ognjemet, in izogibanje ponorelim psom, ki jih butasti lastniki peljejo zraven v hrup. ce se novo leto prezivi doma, na toplem, pa se do zadnjega gonga je toast z maslom in tatarcem, ob polnoci se spije kozarc sampanjca, mlajsi sestri se zazeli noc po pameti in v manj kot pol ure smo ze vsi pod kovtrom, pravac mizule. jbg, novo leto je samo se en dan v letu in jutri je treba bajto pospravit.
v braziliji so za novo leto fiksirani na belo barvo (ceprav imajo razlicni barvni dodatki tudi neke svoje pomene), vecina jih je oblecena v bele bikinije, bele kratke hlace in bele majice. aja, v braziliji je za novo leto 30°C. barabe. kar pomeni, da je novoletni skok v morje nekaj cisto sprejemljivega (ceprav je istocasno v morju se milijon drugih ljudi) in ce imas v roki se kaksno rozo jo vrzi v morje. zakaj? ker so brazilci a) zelo verni in b) se bolj vrazeverni. dan zakljucite s flaso skola (pivo) in sveze specenimi raznjici iz prtljaznika avta prodajalca.
portugalska tradicija, vsaj tistih, ki so blizje atlantiku in ne spaniji, je vecer pijanih karaok, pikantnih skampov (v dnevih pred novim letom se cene skampov gibljejo zelo cudno; v enem dnevu so lahko cenej kot sladkor in drazji kot kaviar.) in kave na plazi ob 4h zjutraj. in ne, to ni tradicija ene grupe pijancev, katerim se zdi noro dobro oblecen it v morje. v tistem malem mestecu sem ob 4h ponoci vidla vec ljudi kot prej celo poletje! na plazi sledi procedura s sedmimi rozinami in za vsako rozino eno zelja. pricakovala bi dvanajst rozin, za vsak mesec v letu.
par rozin sem pojedla, si nekaj zazelela in ostale vrgla cez ramo. mogoce je to zacetek nove tradicije.

“hej, kaj delas?”
“nic taksnega.”
“sexala bi. prides k meni?”
lezbijke imamo dattch, geji grindr, ne-app ljudje smse, galerija je polna fotk bivsih v kocljivih pozah, za katere smo sveto obljubili, da bomo zbrisali, in nekje na dropboxu bi se nasli nagi deli telesa neke nakljucne blejcanke, ki mi je pred letom dni obljubljala najboljsi sex mojega zivljenja (se vedno cakam).
orgazem je postal skoraj kot mcdonaldsov happy meal; hitro dostopen, instant zadovoljitev, igracka je vkljucena v ceno in druzba je opcijsko.
komu pa se da?!
najprej par deset msgev tipanja, ce bi druga oseba sploh sla na dejt, potem enkrat toliko msgev na temo ure in kombiniranje lokacije, da bo nekje na polovici obeh lpp linij, vmes tusiranje, britje nog in predelov, ki bi mogoce lahko prisli pod kontrolo, parada pred ogledalom, ker je kljucnega pomena, da najdemo tiste kavbojke v katerih bo nasa rit izgledala najboljse, pa itak je zima in smo vsi obleceni kot medvedi. potem sledi veliko prevec minut na mrazu ob obcudovanju (ali bolje, skupnem kurcanju) luck prestolnice, testiranje kuhanga vina, ker smo kul, in potem mogoce nekaj hrane, ves ta cas pa moramo pazit, da ne recemo slucajno kaj narobe, da ne povemo prevec, ker moramo biti skrivnostni, premalo pa tudi ne, ker potem lahko dobi obcutek, da nas ne zanima, pokazati moramo zanimanje za njeno bolano bakico in situacijo v sluzbi, ki se nam zdi totalno absurdna ampak tega ne smemo rect naglas, ker je uvidevnost v modi, itd itd.
skratka, cel vecer moramo preziveti z osebo, ki bi nam mogoce potencialno lahko bila vsec (pa ceprav samo za to noc), in potem v stilu umetnostnega drsalca v pogovor spravit tudi povabilo k sebi domov. vsi vemo, da direktni ne smemo bit, ceprav bi preprost “prides k meni domov?” bil veliko boljsa izbira kot karkoli se v tistem momentu spomnemo, ker ce je zena pametna, ti bo na butasto povabilo vrnila butasto vprasanje (zakaj?), potem pa se znajdi in najdi pot ven iz te nerodne situacije.
resno, komu se sploh se da?
veliko lazje je najdet eno izmed miljauzent porno strani, kliknat par linkov, izbrat neko navidez zadovoljivo sceno in upat, da ti ne bo prislo tocno takrat, ko bo pokazalo trpec izraz na obrazu tipa.
.
.
in ko dobis msg, da je na poti, ti je skoraj malo zal, ker zdej moras pa se posodo pomit.

nekateri se sproscajo tako, da pretecejo pol maratona, se s kolesom peljejo od maribora do ljubljane ali gredo trikrat na smarno goro se pred sesto zjutraj. pravijo, da je za sprostitev potrebno neko gibanje.
jaz gledam v strop.
lezim na postli, gledam v strop in imam popolnoma prazno glavo. strop je v celoti pobarvan na belo a vedno uspem najti neko malo bolj ali malo manj belo piko, v katero se zagledam. ne bo dolgo, ko bosta iz te ene pike nastali dve, se priblizali, postali spet ena, se razdelili na dva dela, se priblizali in postali spet tista prva pika, v katero sem se zagledala.
ponovi velikokrat.
nekateri se sprostijo ob branju knjig. tistih debelih, s skoraj tisoč stranmi, ki so del trilogije v petih delih. spet drugi odigrajo partijo saha, na racunalniku streljajo nemce ali mecejo banane ter resujejo princese. domisljija mora delat sto na uro.
jaz gledam v strop.
stojim sredi kuhinje in gledam v tisto slabo pobarvano luc, ki ze dolgo ni vec luc ampak je samo zarnica. ikeina varcna zarnica. tam, kjer bi mogla bit druga, je samo prazen navoj iz katerega strli koscek rdece zice.
vcasih razmisljam, kaj bi se zgodilo, ce bi se dotaknila te zice.
sploh kaj?

na zenskem telesu mi je sicer vsec cisto popolnoma vse, ampak imam par priljubljenih mest. in, ce nismo cisto vulgarni in ne pomislimo najprej na tiste najbolj opevane, pofotkane in s kamero posnete dele telesa, potem pridemo do ustnic, rok in bocnih kosti.
obsesija z ustnicami se je zacela s filmom bound in eno izmed glavnih protagonistk, gino gershon. njene ustnice so sicer drugacne od norme “lepih ustnic”, niso extra polne in nimajo extra popolne bubbly oblike, so pa zato nekaj posebnega. in ce kdaj najdem kaksno s podobnimi jo niti ne vprasam, ce jo lahko poljubim. jebiga, tist focn bom prezivela.
za mojo (lazjo!) obsedenost z ustnicami angelince vedo vsi, ki poznajo zgodbo za idejo tatuja na moji desni roki. namrec, ko sem prvic vidla film original sin sem si tistih prvih dvajset sekund filma pogledala vsaj 10x zapored, in ce ne bi bila v gosteh, bi si pogledala se vsaj tolkrat.
roke so “prva” stvar, ki jo opazim, ko se zavestno odlocim, da bom ignorirala prsi, rito, vrat, noge in vse, kar je se taksnega, kjer se lahko z jezikom zadrzis celotno branje vojna in mir. (kasneje se vrnem na temeljito chekiranje, seveda. stealth mode.)
ce se na roki se malo vidi tista dolga vena na podlaketi, tolko boljse. v tem so najboljse natakarce, in ko se ona iz mozaika sprehodi mimo s tezkim pladnjem nekje v visini ramena, uff. ce ima istocasno se zagorelo polt, uff x2.
ko sem pred parimi leti prvic vidla njeno bocno kost sem se zaljubila, ji v glavi napisala odo, in od takrat je to del, ki me na njej najbolj privlaci. tumblr s svojo galerijo miljontih crnobelih fotk bocnih kosti ne pomaga pri tej obsesiji. in ko mi je pred parimi dnevi poslala fotko z morja ter poskrbela, da se je zelo dobro vidla tudi njena bocna kost, sem se v mislih teleportirala tja k njej in zelo pocasi polizala z nje tistih par slanih kapljic.
slika je shranjena na zunanjem disku, na telefonu, dropboxu in v moji glavi.
se dobro, da doma nimam printerja.

ne vem, kdaj tocno sem dobila idejo, da bi bilo pametno imet luknjo v usesu. mislim, da je prva ideja padla nekje po pirsingu v jeziku. z mamo sma sle do zlatarja, vzel je tisto malo pistolco, jo naslonil na moje uho in zacela sem se dret. ne pretiravam. drla sem se z vsem zmoznostmi, ki so mi jih takrat pljuca dovolila. mama je stala max 2m stran od mene in v zivljenju je nisem vidla tako hitro skocit do mene, mi dat roko na usta in me z veeeelkim vprasajem nad glavo vprasat, ce sem slucajno normalna. ker, “ti imas luknjo v JEZIKU! nehaj se dret!”.
nisem nehala. drla sem se se za naslednje tri luknje. ce se gre, potem naj se gre do konca.
ce bi bila takrat v zlatarni tudi kaksna majhna puncka, ki je vsa navdusena prisla po prve uhane, bi jo moje dretje zaznamovalo do konca zivljenja in danes bi imela cudovito fobijo pred vsem rocnim orodjem.
uhanov nisem imela dolgo, niti do konca “da se zaceli” dobe ne. niso mi bili vsec, sploh pa ne tisti zlati medicinski. ewww.
kasneje sem v telesu naredila se par lukenj, v planu imam se vsaj dve lokaciji, trenutno pa se koncentriram na vecanje luknje v obeh usesnih mecicah. vecanje luknje v usesu je odlocitev iz kategorije “hm, zakaj pa ne?”, nic drugega. in, ce sem iskrena, meni je kar vsec. dvomim pa, da v moji druzbi obstaja ena oseba, ki se strinja z mano. no, vsec mogoce ze ji je, samo ne na men, “in, ana, resno? bos ko ene crnke, ki imajo kroznik v ustnici! uuuu, caki, grem po kljucavnico, da ti jo lahko na uho zaklenem!”.
ja, okoli mene so sami klovni, prav si ugotovil, moj zvesti bralec iz bruslja.
vseeno.
zaceli smo z 2mm, in nekje sem prebrala, da je max sirina, pri kateri se ti luknja, slej ali prej, normalno zaceli, 12mm.
in vceraj sem (zdravo beni iz celja! *waves*) dobila dva para “plugov” (kaksen je slovenski prevod te besede, da celo ima neko povezavo s pirsingi, in ne tolko s kmetijsko napravo?); 11mm (kar imam v usesu trenutno) in 12mm (kar bo zadnja velikost).

mogoce.