sve sto hocu to si ti ti ti sve sto hocu to si ti ti ti sve sto hocu to si ti ti ti sve sto hocu to si ti ti ti
Category Archives: nekaj za duso
…
those flashing lights come from everywhere
the way they hit her i just stop and stare
im love stoned from everywhere and she knows
i think that she knows
she knows
se malo.
se dvainstirideset dni
“odgovor na vsa vprasanja” pravijo o tej stevilki. navdusenost do konca. nisem ti mogla dost kmalu povedat, ampak sem poskusala bit zelo nonsalantna. ni mi uspelo.
se enaintrideset dni
ne smem odstevat. moram zivet v trenutku, to si rekla. ne v nekem datumu v prihodnosti. kako naj naredim to, ce pa razmisljam samo o tebi in o tistem trenutku, ko te koncno spet vidim?
se sedemindvajset dni
ne da se mi vec. nocem. ne morem. zakaj se pogovarjam sama s sabo prek msgev? ti jebeni monologi. vse, kar ti pravim, jst ze vem. tebe najverjetneje niti ne zanima. in delam budalo iz sebe, ko ti pravim, da te pogresam. ker ti to povem 30x na dan, ker, jbg, tolkrat se spomnem nate, na uro.
se dva tedna
so mi rekli, da bo hitro minilo, ampak jim nisem verjela. vsi ti dnevi brez tebe ne morejo miniti dovolj hitro.
se enajst dni
nove japonke. tiste havaianke, ves? te so mi najboljse. ti pa bosa hodis po vulkanu.
se devet dni
ko je zunaj trda tema, in imam televizijo prizgano samo zaradi hrupa v ozadju, ko imam glavo prazno in istocasno polno tebe, takrat se mi tile dnevi zdijo kot minute na mikrovalovki.
se manj kot sedem dni
cez en teden, ob tej uri, dvajset minut do polnoci, bom ze pri tebi, v tvojem objemu, maximalno pol metra stran od tvojih ustnic.
se pet dni
se en dan, in se en, in vikend, in pondelk. potem pa si moja. samo moja.
se stirje dnevi
cetrtek je mali petek. petek je vikend. vikend je pondelk. pondelk je ze skoraj torek.
.
.
.
ko flajster.
najtezje je se sprijaznit, da je konec.
lahko je najdet 1000 in 1 razlog zakaj morta it narazen, zakaj stvar ne deluje vec, zakaj ni tako kot bi moglo bit. a vedno se najde en razlog vec zakaj ostati skupaj. ker so noci z njo bile tok mirne, ker ima faking sexy rito, ker je bila tam, ko sem dozivela par ‘prvic’, ker jo imam rada? ne?
ko ti je koncno jasno, da bi ta zadnji stavek moral bit tist prvi, tist najbolj pomembni, takrat se zacne v glavi nekaj premikat. gres parkrat sama spat, je ne objames ponoci, ji ne reces vec, da jo imas rada, kljub temu, da nekje tam noter jo se vedno imas, ampak ves, da ni vec isto, in noces dajat nekega laznega upanja, ceprav ves, da ji dajes tocno to z vsakim dnem, ko odlasas, in ona ve, ona cuti, da je nekaj narobe ampak upa, da se bos spravla skupaj, da ji bos pustila se malo blizje, da vama bo le uspelo resit nastalo situacijo, situacijo, za katero ni ona nic kriva, in zavedas se, da gre ona vcasih spat v solzah, ker ne ve, kako naj te obdrzi, in ker misli, da dela vse narobe, pa jo povleces blizu in reces, da je vse vredu, ceprav ves, da ni, in ko gres pes domov se metaforicno tepes po glavi, ceprav bi se mogla zelo dobesedno brcnat v rit in nardit tist, kar obe pricakujeta, ampak si se ne moreta predstavljat zivljenja brez druge, predolgo sta ze v tem, in odlasas se en dan, in se eno noc, in gres spet spat pozno, in sama, in si mogoce res zazelis, da bi bila zraven, ampak zadnja misel ni ona, niti ni katera druga, je samo prazna glava in tista misel, ki ti je sla zadnjih par tednov po glavi, “daj ana pizdamaterna no, nared ze nekaj, nehaj bit tak idiot!”.
potem pa pride nedelja popoldan, kolega vrze skatlico cigaretov na mizo in ti reces “jst sem pa singl.”
..ti
sele nekje proti koncu najinih dveh tednov sem se zavedla s kom tocno si delim posteljo.
kdo je ta oseba, ki pride v moje stanovanje pozno ponoci, s tako sirokim nasmehom, da je meni nerodno.
kdo je ta oseba, ki mi cez dan posilja mogoce malo neosebna sporocila, a ima med igranjem z mojim jezikom skoraj vedno odprte oci, kot da me preucuje.
kdo je ta oseba, ki ji je vseeno za devico v meni in vztrajno ignorira uro.
kdo je ta oseba, od katere “Lubm :*” me je najprej prestrasil, danes pa klejem sebe, ker sem ga zbrisala s telefona.
in ko ji, med lizanjem potu z njenega hrbta in po ugrizu v lopatico, povem ta “aha!” moment je njeno vprasanje bilo “pa kako to mislis? kaj to pomeni?”. odgovora nisem imela, oziroma ga nisem znala spravit v besede.
lahko bi ji povedala, da sem v njeni druzbi, ko je nonsalantno pila kozarec vina, vedno bila malo nervozna.
lahko bi celo rekla, da sem njene tatuje veliko prepogosto gledala na njenem profilu, in da sem parkrat hotela lajkat neko staro fotko, ampak nisem, ker bi izgledalo prevec ‘stalker-ish’.
mogoce bi mi uspelo skupaj spravit, da sem ze pred mnogimi meseci imela “tiste” misli o njej in da je realnost veliko bolj zabavna od vsega, kar je moja domisljija spravila skupaj.
lahko bi ji priznala, da me je v dveh tednih obrnala za 180 stopinj in da mi je lepo.
in da me je prekleto strah.
a vse, kar sem spravla iz sebe, je bilo “ti si… ti. a ves… ti!”
…
je rekla, da sem razposajena.
da se v mojih smsih vidi, da sem dobre volje.
ce bi vedla, da imam vecino dneva v usesih slusalke, kjer mi glasba razbija tako naglas, da ne slisim lastnih misli, potem ne bi bla tega rekla.
mogoce pa to ne delam prav.
te dni me poleg euforije nad trenutno situacijo daje tudi manjsi obcutek krivde zaradi ideje, da bi morala bit v drugacnem custvenem stanju. to jest, da bi mogla bit zalostna, ali vsaj zelo tecna. namrec, pred parimi tedni se je spremenil moj partnerski status. po domace, s punco sma sle narazen, jaz sem jo pustila, kakorkoli. na fb sem sicer se vedno v ornk zakomplicirani vezi z mojo levo roko (drugace sem desnicarka… get it? …. ah? … eh.), v realnem zivljenju pa (ze) v malo bolj prijetni situaciji (z drugo).
pravijo, da se vezo preboleva polovico casa trajanja le-te. kar pomeni, da bi, po vseh pravilih, jaz vsaj se 11 mesecev morala bit slabe volje, nedostopna, skregana s svetom in zaspat v solzah.
in mogoce je narobe, a jaz se sploh ne pocutim tako.
ampak, ce te zanima, po vseh teh tednih se vedno petkrat ugasnem budilko, preden se spravim iz postelje, se vedno ne grem cez cesto samo pri zeleni luci ali cez prehod za pesce, se vedno gledam storage wars, skoraj religiozno dajem smrkcem redkvice za sadit (mogoce mi enkrat ta teden koncno uspe pridet do gore!) in se vedno spim na levi strani postelje.
ampak te dni si zazelim eno drugo, da se “naguzi” za mano in da roko na moj hrbet.
…
I gotta feeling we are gonna win
our bodies make it perfect
and your eyes can make me swim
then again everything seems knew
I can barely hold my tongue
to say the least I’m into you
danes spim sama.
danes spim sama.
od nedelje, ki je bila zanimivo nadajevanje sobote, prezivete ob chekiranju novih facebook sporocil in hahlanju ob vsakem novem notificationu. od nedelje, ko sem delala najvecje mozne ovinke po tivoliju, ignorirala kupe snega in se prostovoljo pogovarjala o horoskopu. od nedelje, ko se je igrala z mojimi prsti in se skrivala pod kovtrom. od nedelje, ko nama ni uspelo pogledat filma, cetudi sma dvakrat pritisnale play. od nedelje, ko je zaspala z roko na moji bradavici.
nisem cisto prepricana, v kateri predal jo naj dam.
noci prezivete z njo so nekaj novega, nekaj totalno nepricakovanega. v glavi je zmeda, ampak je nekaj, kar mi trenutno pase. zelo zelo pase.
in tako hitro, kot se je med nama zacelo, tako hitro se bo koncalo.
dva sladka tedna, katera ne bi zamenjala za nic. tudi za Njo ne. (pogovori sredi zakajene biljardne s steklenico staropramen v roki privedejo do iskrenih ugotovitev.)
mogoce bi jo za naslednje tri mesece morala dat v mapo “starred”. nekaj, kar se ni cisto dokoncano, sploh ne arhivirano in mogoce se do tega se vrnem.
a danes prvic spim sama in jst sploh ne bi.