ti

(ne) maram.

14ka še vedno rabi neskončno dolgo, da pride izza ovinka. tista presneta ena minuta. ne pomaga, da je slovenska spet prizorišče za žličkarje.
event je bil fajni. oni event, od bolhe? za 15 let? heh, mogoče sem malo preveč spila in skoraj ostala brez rumene kape. taksi je prišel prehitro.
čas bo za kuhano vino in sneg in sušenje hlač na radiatorju v kopalnici. čas za zmrzovanje za mizo na vrtu mačka, za extra mrzlo laško in malo skledico čipsa. in vseh tistih najinih miljon prošenj za “še malo čipsa, prosim”. se spomniš natakarjev? še vedno imajo štil v riti.
maček je boljše, veš?
jaz tudi.
zaboli razmišljat o teb, zato pač ne. lažje je tako, prav si imela. mogoče si vseeno malo genija. shorty. še vedno mislim nate, kaj delaš, vsake tolko ti rečem, da se umij za ušesi in da pazi na prste, rabiš jih. vidla sem tvoj nov tattoo, lepi je. akvarelast. 505. ampak moje stanovanje ima številko 48. škoda.
in spet jočem, ker sem prebrala tvoj zadnji post in… boli. zelo boli. fuck you.
vseč mi je, da moji smsi teb niso dostavljeni.

Standard
scribble scrabble, ti

i never wanted to write our breakup poem.

almost a year ago you met the child within
me on a playground outside my window and
brought words, words i cant dare to speak yet
they stick to my fridge, the same night i kissed
your cheek, inhaled your scent and
forgot to exhale.
six months later i didnt care how this would end
cus right then and there, as you wrapped your
arm around my neck, kissed my back and said
goodnight,
i knew ill love you forever.
it came too soon, last week, i waved you
goodbye when you ripped my heart out with
your last glance, ignoring my tears as i walked
home and swallowing words i shouldve said,
“maybe i need you.”.
words i shouldve written in thousand posts,
formatted and proof-read by the lines of my heart,
meant only for you, but it all ends, it
always ends,
even those love songs i wrote and never showed.
yesterday i carved my feelings for you into
my skin, promising myself theyll never change,
and today,
today im writing this and i never wanted to write
our breakup poem, but here it is.
the end.

Standard
ti

in in in in … ti.

ce bi bla jst “jst enkrat lani”, bi tej zeni z osemke do sedaj ze trikrat rekla za telefonsko stevilko. vidla sem jo tocno tolkrat, trikrat, in vsakic sem si rekla “ne, danes ne, naslednjic, danes se ji nekam mudi, jaz grem na naslednji postaji dol s trole, ni dovolj casa in tale komad bi rada slisala do konca, ker prvih sto petindvajsetkrat ga nisem dovolj natancno poslusala”. in tej, ki jo vsake tolko vidim v premierju, ko pije pivo iz velikega kozarca, ne vem tocno, katero pivo pije ampak ni lasko in ni india pale ale, ker ta dva sta moja piva in ta dva prepoznam na dalec in to ni to, tudi njej bi ze parkrat sledila na wc in jo vprasala, ce bi sla na pivo z mano. okej, najverjetneje bi rekla “kavo”, ker ze itak pije pivo in bi potrebovala nek razlog zakaj se to pivo ne more zgoditi tocno takrat in tam, in ker itak vsi vemo, da je kava sinonim za pivo in pivo je sinonim za dejt in dejt je sinonim za “mogoce pa me ena zeni ni tako zelo obrnala, da imam te dni v glavi samo njo in tistih jebenih 90 dni, ko jo mogoce spet vidim”.. in pol bi sla na pivo s to eno izmed njiju, ki ju te dni videvam povsod in naredim nic, in se sla tisti ples spoznavanja, ko poskusas povedat samo najbolj zabavne in najbolj zanimive zadeve o seb, ker upas, da jo bo to pritegnilo dovolj, da ji ne bo dolgcas, ko vsake tolko utihnes in se zatopis nekam tja v svoje misli, in ja, lahko si poblize pogledas moje tattooje, aja, ja, tudi par piercingov imam, ampak to ni pomembno, povej mi kaj o sebi, ker me res zanima, ampak prosim ne omenjaj mi <vstavi karkoli po zelji, lahko tudi dinozavre, klovne, travo, poezijo, polnocno prozo, beli sum na televiziji, veter, dez ali katerokoli drugi vremenski pojav>, ker me vse to spomne na njo in in in in…
eh.

Standard
ti

tebe ne bom vprasala.

najveckrat vprasam, ce lahko.
vprasanje je element presenecenja, na nek nacin. zmede jih, niso navajene. sploh ce vprasa zenska. veliko si jih zeli, je ze razmisljalo o tem, naredile pa se niso kaj vec od tistega srednjesolskega tiscanja skupaj ustnic, pretiranega porivanja jezika v druga usta in izzivljanja nekih porno scen v upanju, da bo kateri od seksi sosolcev opazil in jih imel v glavi med drkanjem.

malo starejse, nekje proti koncu faxa, te so najbolj zanimive. sprobale so ze veliko, pravijo, taksen vtis hocejo dat. ampak najveckrat je bilo v pijanskih hlapih, ko se vsaka odlocitev zdi pametna in tako totalno kul. nekaterim je bilo vsec, bi se ponovile, ampak nocejo da se o njih govori. sploh ker je na podiplomcu en student, s katerim si zeli delit par nepozabnih noci. druge so sicer sodelovale v tem krstnem ritualu, ampak za njih je zadeva zakljucena, to lahko crtajo s seznama. njim se je najboljse izogibat, ker jih je vecina (katere sem do sedaj spoznala) tudi malo zagrenjenih in uptight, kar pomeni, da moje sale o straponih, jezikih in lisicah padejo na gluha usesa. s taksno publiko pa si ne znam (in nocem) pomagat.
in potem si tu ti. ne spadas v nobeno skupino, ne vem (vec) kako te opredelit, vem samo, da mi krajsas noci in to mi je dovolj.
dovolj, ker vem, kaksen okus ima tvoj jezik, kako si lase popravis za uho, kako izdihnes, ko ti pride, kako se grabis za trebuh in vleces blazino k sebi, da utisas krik, kako je, ko me ugriznes v ustnico.
in vem, da ne rabim vprasat, ce lahko, ko bos (koncno spet) stopila v moj flet.

Standard