>v teh 25min premrazene hoje sem se spomnila na tvoj prvi pogled (unicis me z njim),
prvi nasmeh (tako simpaticno sramezljiva si),
prvi dotik (..),
obupno frizuro (priznaj),
prvi moment, ko sem ostala brez besed, ker si tako prekleto lepa (ves, da je res)
filing tam v trebuhu, ker sem te imela v glavi se dolgo potem, ko sma se poslovili (ni mi jasno)
na bedaste izgovore za msg, ker sem preprosto hotela tvoje besede (se vedno jih)
.
.

>jaro.
mesanec med nemskim ovcarjem in novofundlancem. svojeglavi pes, ki je postarje zavohal in zaslisal od 5km stran in ni utihnil, dok postar ni bil zvecer lepo na svojem kavcu v dnevni s pixno laskega v roki. imel je svoj pesjak (za hiso in garazo), koco pred hiso (ker je kao strazu al neki, ceprav jst nakljucnemu zbujanju sredi noci ne bi ravno rekla straza), poznal je samo eno komando (“caaaaaaaaaaaaaaaaaaaaki!!!!”) in ata je ubogal bolj kot kogarkoli drugega izmed nas (vsake tolko je pobegnil – parkrat smo mu tudi pomagali, naj se gre pes malo zalufat, in takrat ni jebal pet posto nobenga dretja, zvizganja, moledovanja, nic. ampak, kose je ata spravil k oknu in zazvizgal, takrat se je jaro domov skoraj priplazil, z repom med nogami, in brez pogleda sel direkt v koco.)
da so ga dali uspavat so mi povedal en teden po dogodku.

muki.
MOJ rjavi tigrast macek. jebac vasi. (like owner like pet? tee-hee. – daj mir, dobra fora je!) ze od malega se je zjutraj postavil pred vrata moje sobe in mijavkal dok mu kdo ni odprl vrat. potem je sel direkt pod kovter in dal glavo na mojo ramo. kjut. enkrat me je oznacil, se vedno ne vem, ce je to bil kompliment. navado je imel, da je izginil za par dni, in prisel nazaj sepajoc. izgleda je bilo vedno vec mackov pred katerimi je moral varovat svoje ljubice, ker mu je enkrat mike tyson od laskih mackov odgriznil del usesa.
ze vsaj stiri leta cakam, da pride nazaj s potepanja.

elba.
trinajstletna rjava, na pol slepa in gluha, kokerspanjelka kolegice. zaradi cudnega urnika le-te sem jo velikrat pazla in na sprehode peljala jaz. tamala bila navdusena nad lovom kamenckov, tud tistimi imaginarnimi. ce si le nakazal, da si nekaj vrgel, je ona zacela delat velke bevskajoce kroge po travniku. mislim, da folk pri hotelu union ne bo nikoli pozabil njenega skakanja z glavo naprej v tisto fontano. obozevala je paradiznik in zelje. in mislim, da ga ni hujsega filinga, kot videt psa, ki te isce po grupi ljudi.
imela je raka. jokala sem celo popoldne.

>vse te selitve v zadnjih letih (eno leto sem v pol leta zamenjala 3 sobe!) so me pripravile do kar nekaj selekcij tipa “a bom to sploh se kdaj rabla, uporabla, oblekla, obesla na steno ali pogledala?!” in s temi selekcijami je slo kar nekaj dobrih knjig, postrov, razglednic, majc, torb, salc za jutranjo kavo ter majhnih papirckov s taksnimi ali drugacnimi sporocili ali zapiski.

a to srce je vedno ostalo.
ne samo zato, ker se mu je v plus stela velikost (2 x 3cm), ampak tudi zato, ker mi je uspel ga narisat v prvo in to, verjamite, je zame velika stvar. jaz sem namrec totalni idiot, kar se tice risanja. ce mi boste rekli, da narisem psa, bo na koncu tista “zival” izgledala kot neki mutirani otrok dolgodlake ovce in jetija. (ceprav, ce bi mi uspelo narisat TO, potem bi bla ornk talentirana, ne?)

ce bi se sli simboliko, potem bi z lahkoto rekla, da ni cudno, da je srce se vedno z mano. mojega, ta pravega, sem v vseh teh mojih *cough*nijevaznokolki*cough* letih dala tocno trikrat. stevilo zvez je parkrat vecje, ampak, a ni vedno tako? da se v cisto vse zveze ne damo popolnoma in brez zadrzkov? radi bi rekli nasprotno, a ne? radi bi trdili, da so vsi pretekli partnerji od nas dobili 110%, da smo bili pripravljeni, da nas spoznajo do obisti, da bi jim dovolili vse, itd itd.
ampak vsi vemo, da to ni res. obstaja namrec pescica tistih, ki so nam preprosto “pasali”. pescica tistih, s katerimi se pocutimo okej, sprosceni, ljubljeni, zadovoljni, izpopolnjeni. ja, ves cas s to osebo se pocutimo prekleto romanticni.

in danes, ko sem ga spet ugledala, me je nasmejalo od enga do druzga usesa. vem namrec, da bi ji dala to srce. tako mojega, kakor tega na papirju.

ce bi me le vprasala.

>po lizboni hodim z rugzakom na hrbtu, fotoaparatom v desni roki, in na levi roki s crnim kulijem z velikimi crkami napisano “PS: RADA TE IMAM.”.

vsaj 5 ljudi me je danes vprasalo kaj to pomeni, trije so bili popolni neznanci. najprej en cica pred kaficem a brasileira, potem usluzbenka v trgovini pingo doce pri metro postaji restauradores, in na koncu se sostanovalec kolegice, kjer bom spala se par dni.

ko bi oni vedli kaksno uslugo so mi naredli, ko sem lahko se njim povedla, da ne morem nehat mislit nate. (pa ceprav v ne perfektni portugalscini in le s parimi besedami.)

ko bi ti.

>zame osebno je eden najhujsih obcutkov obcutek manjvrednost. da osebi, ki meni pomeni tolko, da je ze cudno, ne pomenim dovolj. oziroma, da ji ne pomenim vec kot nekdo drug. (familija in najboljsi prijatelji izkljuceni, seveda.) da se ji ne zdim vredna tega, da se bori zame. (glej disclaimer!)

ko se pesaka odpravim do mesta, na kavo v kafeterijo lan (tam sem skoraj ze del inventarja), imam v usesih slusalke in v glavi mi odzvanja playlista, ki jo imam na repeat ze vsaj pol leta. rabim hrup, a istocasno rabim hrup, ki ga lahko po zelji izklopim in ignoriram. torej, glasba, ki jo poznam zelo dobro, ki me ne bo zmedla z meni neznanim besedilom. v tistih 25 minutah resujem svetovne probleme, izbiram najlepse drevo od stadiona do gospodarca, se zmrdujem nad propadanjem ene vcasih najljubsih restavracij (dva fazana), in razmisljam, kaj tocno delam narobe.

(edit: tu sta potem sledila dva odstavka, ampak smo ju zbrisal.)
.
.
.
.

eh. glava nima v ljubezni kaj iskati. se opravicujem za motenje miru, MOVING ON!

On and on and on and on and on and on and on and on
I believe in me
On and on and on and on and on and on and on and on
I believe in me

disclaimer: ne, ne mislim nobene dolocene punce, ta podatek sploh ni pomemben. ja, trditev bi lahko zelo preprosto apliciral na mojo trenutno situacijo na ljubezenski ravni zivljenja, ampak tu so zraven se drugi faktorji, ki so meni ali neznani, ali pa jih preprosto ne razumem. bodmo fer.
for the sake of an argument, med pisanjem tega posta bom imela v glavi dva taksna primera, kronolosko gledano sicer vsak v drugi dekadi mojega zivljenja (je pac treba popestrit zadeve, ne?) a se v dolocenih tockah celo pokrivata.

>rada bi te poklicala. (pise, da si “@sql.”) zraven bi te imela ob kavi. (10 dni bo kmalu.) hocem te videt. (kaj naj danes s taxijem?) in jutri ob 04:54h ti bom spet hotla dat lupcka na hrbet. (ja, vem. “nemorm.”)

tole ni “bv.”, tole je ornk “u3pm.”

>za tale video ne obstaja prava beseda za vse, kar sem zacutla, ko sem ga prvic vidla.

mogoce “saudade“?

zanimivost te besede je, da ne obstaja v nobenem drugem jeziku. vsaj ne kot dobesedni prevod. kao definicijo besede je prvi zapisal AFG Bell v knjigi “In Portugal”, leta 1912. seveda obstajajo variacije (malinconia, extrañar, жал за младос(т), itd), noben prevod pa ne pomeni isto.

video ima naslov “live your passion” in je del kampanje za izbor mesta rio de janeiro za gostitelja poletnih olimpijskih iger v 2016.
uporabljena pesem je “cidade maravilhosa” (=marvelous city). nastala je leta 1935 in aurora miranda in andré filho sta jo javnosti prvic predstavila na neki lokalni zabavi. takrat je sicer sla mimo brez vecjega uspeha, a kmalu jo je ljudstvo razglasilo za himno mesta. ime “cidade maravilhosa” naj bi andré dobil iz clanka iz leta 1908, ko je pisatelj coelho neto opisoval lepote mesta ria.

cidade maravilhosa
cheia de encantos mil
cidade maravilhosa
coração do meu brasil

in saudade cutim tocno zdaj, ko se spomnim na tvoj zadnji poljub.

>ja.
res jo.
ampak saj je vseeno.
a ne?
ja.

>so fuck you for not allowing me to.

—–
Poslano z moje mobilne naprave.