everyday yapyap

look ma, no hands!

pravijo, da ko se enkrat naučiš, da nikol ne pozabiš. pravijo tudi, da so vse preproste stvari točno tko kot to…
vožnja s kolesom.

ah, kolo. tisto športno rekreativno in prevozno sredstvo na katerem nisem bila že od srednje, je pa skoraj dnevno častni član večine mojih psovk, ko grem skozi center ljubljane. kar je zelo razvidno iz enga mojga posta, v katerem se nisem preveč nazaj držala. upsi?

zgodilo se je včeraj, ko sem dobila idejo, da bi ignorirala avtobus in šla s to dvokolesno pošastjo.
no, roko na srce, s to idejo se poigravam že odkar sem se preselila v ljubljano daljnega 2008. vsako pomlad si rečem, da si bom nabavla kolo, potem pa tako dolgo razmišljam o tem, da je že jesen in zima, takrat pa kolo ni več aktualno. halo, sneg?!

glede na to, da sem že (že, heh) prejšni teden nabavla kodo, tudi tega izgovora nisem več imela in sem šla, z determinacijo v očeh in urbano v roki sem šla pravac najbližja bicikelj postaja. dejstvo, da je bila nedelja in dokaj malo ljudi v centru (naštela sem jih 5, če ne štejemo natakarjev iz soba 102), me je še ekstra podžgalo. juhu, ne bo veliko ljudi, ki bi me vidlo past s kolesa! uspelo mi bo!

od centra do žene je cca 1.900 metrov, za prvič bo kar okej, sem si pravla, ko sem dala slušalke v ušesa in takoj naslednji meter nazaj ven, ker aaaaaa! zakaj tle avti vozijo??!
nekje na polovici tega epskega popotovanja dobim msg od žene (nič bit pametni, sem se ustavla tam pri tramvaju, dol s pločnika in kolesarske steze, kot pravijo, da je treba!), a la “daaaaj, greva s kolesi na drugo stran ljubljane pogledat, kaj se dogaja na boljšjem sejmu!! jaaaaaa!”

…in sma šle.
ona pred mano, s svojo seksi ritko, ki me je itak dekoncentrirala na cestah bolj luknjastih od ementalerja in v prestavah, ki so za moje kolo mokre sanje.
bicikelj pecikel ima namreč eno samcato prestavo, ki je po neki logiki najbolj optimalna za vse ljubljanske ceste in bremze na pedalih, ki reagirajo hitreje in močneje od joysticka na F-16. parkrat sem skoraj preletela kolo z glavo naprej.

če naju je kdo opazoval, je imel pred očmi real life verzijo tiste pepe le pew risanke, a na -1 potenco; ona je lahkotno, s sapico v laseh, zagonla enkrat in odpeljalo jo je 5m naprej.. jst, nekje par deset metrov zadaj, pa gonim ko zmešana in obrnem noge vsaj 3x, da nardim isto distanco kot ona.

še dobro, da v ljubljani ni hribov. in ves rišpekt vam, ki greste s ponyjem na vršič! rišpekt in en ornk “vi ste fukjeni!”.

in kot vsaka začetna ljubezen nad nečim, sem tudi danes šla s kolesom. tokrat od šihta do doma, prej sem pa naredila še osem krogov po centru ljubljane, ker so bile vse bicikelj postaje prazne.
na tem bomo še delal, a ne, MOL?