grem po pivo, boš ti tudi?
pomiri se, ana. kilkenny? iii, žogica.
ne izgledaš ravno najbolj sproščena.
*namigne na moji prekrižani roki*
ne, ne, all good, itak, vse je fajn.
vse je super fino fajn, res je, ne pozabi dihat. dve kolegici v moji sobi, ona na fotelju, jaz na postelji, vsaka s svojim pivom, uiiiiizi večer, nobenih pričakovanj, nič se ne bo zgodilo, tko kot sma zmenjene, ker njej pač ni, party pooper, kako ji ni, če pa je sama rekla, da se dobro lupčkam, to je za izkoristit, al ni, ne razumem žensk, jst bi se tri ure lupčkala z njo, res, brez da bi splo….
*prestavi se s fotelja na posteljo*
resno, ulegla se boš? zakaj mi to delaš? kako naj zdaj sodelujem v pogovoru, če pa.. a veš, kako preprosto bi blo se zdej nagnat k tebi in… ana, nehaj. daj, vprašaj jo nekaj, rada govori, tvoj spomin je bedn, vse ti lahko še enkrat pov…. prosim, daj jezik nazaj v usta.
piva mi je zmanjkalo.
izgleda si že bila žejna.
niti ne tolk, samo zaposlit sem se mogla.
a da me ne napadeš?
tko nekako, ja.
oprosti. a sem preblizu?
če si preblizu? to si me vprašala?
težko ti sledim, ker se vsake tri sekunde zagledam v tvoje ustnice. ne, nisi preblizu.
še predaleč si.
vsedi se mi v naroč… ups, skoraj sem to rekla naglas. ana, zberi se! samo na pijačo je prišla in rekla je, da se tega ne gremo več…. čakaj, zakaj že ne? izjeme potrjujejo pravilo pa tko? ne? stegnila je nogi, zdajle bi z lahkoto… NE, ANA, NEHAJ! NE SMEŠ….
lej. ne morem, res ne morem.
*pogleda me s tistimi temnimi očmi in drži pogled*
čaki, kaj je pa tole blo? tole.. e, že spet! zdajle bi lahko dala roko v ogenj, da si tudi ona tega želi. kaj pa, če reče ne? jao, blamaža. okej, bomo o tem pol razmišljal, zdajle hočem njene ustnice.
vem, da sem rekla, da ne bom in da te bom pustila pri miru, ampak ne morem ….
 
(ni rekla ne.)

we can only be about to do one thing.

je rekla, da naj zberem skupaj moje bedarije.
izbira besede “bedarije” je moja, ona je temu rekla “poezija”. “dobra poezija”, celo.
ne verjamem ji. lažje se je obdati z zidom nesigurnosti in komplimentov ne spustit skozi. tako nisem razočarana, ko dobim njen “nesmisel pišeš.” komentar.
je rekla, da naj jih izdam.
pri neki ameriški založbi. regionalnost založbe me bega. v tiskani obliki. kot knjiga. kot črno na belem, besede, moje besede. z listi, platnicama in oštevilčenimi stranmi.
veliko ljubše bi mi bilo, če bi bil ebook. tam lahko po mili volji brišeš strani.
pišem kot bukowski. pišem kot bukowski??
ne verjamem ji. gre se za bukowskega. z velikim B.
z velikim B ampak jst ga ne uspem spoznati, ne razumem ga. pove brez odvečnih pridevnikov, kot jaz poskušam, v pridevnikih so puhlice, ampak njegove misli so temne, depresivne. nekatere svoje odločitve med kiticama enači s kurcem, in kurac mu včasih celo odgovori in potem nekje najde kredo in z njo na črno tablo nariše sonce. ni čudno, da ga ne razumem, sonce na tabli nima kaj iskati. če bi napisal nekaj pozitivnega, nekaj, kjer bi lahko na koncu dodal smajlija, bi se najverjetneje še vedno obračal v grobu.
po prvi noči skupaj, ob naslednjem pivu, mi je podarila knjigo, ki jo je kupila na bolšjaku. ironično. avtor? bukowski, seveda. še vedno je nisem prebrala. ne maram slovenskih besedil.
želi si, da bi dovolila komentarje pod zapisi na blogu, da bi z veseljem kaj komentirala. ampak tiste grozne ničle pod zapisom me je preveč strah. raje se pretvarjam. ignoranca rulz. kot za rojstni dan, ko zaklenem zid na fejsbruhu.
aja ne, letos nisem.
drzna sem, ni kaj.
mogoče pa me ta drznost ne mine in ji pošljem celotno zbirko.

v srednji soli smo imel fleke po vratu, “nek se vidi razkos” varianta. naj vsi vejo, da sma se vceraj valjala po postli. sicer nisma prisla dlje od lupckanja in nerodnega slacenja, ampak imam tale flek in ce se skrivnostno nasmejim in zahihitam, ko me vprasas, potem itak vsi predvidevajo, da sma sexala. ker sex je iber pomembna stvar in vsi imamo to checklisto.
fleki so (bili) tud nek simbol posesivnosti, znak, da je ona mene mene mene in res samo meeeeeeeene spustila tako blizu in mi dovolila pustit flek na njeni joski. in ceprav se potem pred drugimi delamo, kot da je bilo ciiiiiiist slusajno in “ej, res nisem nameravala tako fejst ugriznat, res, sori, ne bom vec, nikol!”, nekje tam dalec noter smo se posebej ponosni na kako se rdecica spreminja v modro, zeleno in o lej, rumeno.
v nekem trenutku stemplanje ni bilo vec popularno, to smo zaceli jemat kot znak otroskega obnasanja. vse lepo in prav, ampak tisti obcutek sladke bolecine ostane z nami in si jo zelimo ponovit. stemplanje in fleki preidejo v malce bolj grobo obnasanje med sexom, mocnejši stisk roke, roka cez usta, drcanje za zapestje, lisice in vedno bolj popularno kvazi davljenje.
ena je rekla, da sexa z njo ni, ce ne more grizt. da je to njena stvar, da brez tega ne more. da ce ne bo grizla mene, bo pa moj povster. vsake tolko mi je bla alternativa ljubsa, bolelo je, jebemti! ena druga je bila ekstra navdusena nad skornji do kolen in bici. jaz te navdusenosti nisem delila, ne nad skornji, nad bicem se manj. lack of role-play enthusiasm much?
in pol, ko končno pozres tisto nerodnost in sramezljivost, ko se cel dan mentalno pripravljas na veliki dogodek, ko bi rada koncno zvedla do kam si upam it, ce mi bolecina dogaja (ker izgleda bi mi morala, ker vsem okoli mene, ali pa je bolecina hipster zadeva, nek trenutni dogodek v katerem mormo vsi sodelovat, ker drugace nismo dovolj kul?), potem zadeva izgleda nekako takole:
A: joj pa ne
pa kako to mislis
pa ne morm
a tkole
*nezen tlesk*
B: neeee .. zareees ..
pa nehi se rezat zraven, ker pol nima smisla
A: haha a pa dej nehi
B: …
A: a resno misls
B: …
A: joj pa ne ne morm no
B: jaaaa pa grdo govorrrr
A: pa ne nooo, ne morm
cloveka vse mine.
mogoce pa naredim flek na notranji stranih beder za druge, ki pridejo za mano.
FIIIIIRST!

enkrat ji bom naredila flek direkt nad levo bradavico, tako kot takrat med nogama in se je morala izgovarjat, da se je udarla v mizo. (kao, neroda.) enkrat, na nek petek po odprti kuhni, ko boma sle cez most do premierja, bom dala roko okrog nje, da bodo vsi tam vidli, da je moja. (kao, detajli).
in enkrat, obljubim, da naslednjic, ko ji bo 15x rekel, da gre z njim domov… obljubim, da ga bom gledala direktno v oci, ko bom dala roko med njeni nogi. (moja je.)

vedno je zabavno ugotavljat, kako tocno sma prisle do tiste tocke, ko sma se brez besed zmenile, da bova noc prezivele skupaj. se le gre za one night stand, ker pomeni, da najveckrat obema v spominu manjkajo ure, pogovori, dejanja. dolocenih zadev bi bilo najboljse se ne spominjat, kot npr tisto bruhanje na parkiriscu med avti, ampak najverjetneje obstaja tudi foto in video material, po moznosti niti ne na mojem tlf ampak pri nakljucnih polnocnih sprehajalcih, katerim je najvecji cilj iz mene narest youtube senzacijo (zdravo, mami!).
pot v taxiju je najvecja spominska crna luknja, prosim odpuscanje pri vseh ljubljanskih taksistih. fast-forward v stanovanje, ko sedima na postelji in se pijano pogovarjama o nekem eksistencialnem sranju, o katerem se trezna sploh ne bi, ker, halo? na katerih mamilih si ti?
in potem se stvari zgodijo tako kot se pac vedno zgodijo, ko z nekom seksas pijan, ko se ne zavedas najbolj svoje okolice, in naenkrat imam pod glavo tv pilota in tv se pizge in seveda je jakost na max in potem maham z rokama ko gremlin, ki je pravkar padel v bazen. sex bo bedn, to mi je jasno ze zdaj, ampak kaj je ze bilo tisto o pizzi in slabi pizzi? sploh pa, casa za obzalovanje bo na pretek naslednji dan, ko bom drobila lekadol v kozarc mlacne vode in preklinjala emso.
najboljsa exit strategija je sicer noc preziveti v njenem stanovanju (ki ga ima upajmo zase, da ni awkward srecanj pred kopalnico z njenimi cimri), da lahko grem se preden se zbudi (to je vedno optimisticno, itak nimam pojma, kje so vhodna vrata), ker roko na srce, tudi ce je nikoli vec ne vidim, ko bi bilo prehitro.
vcasih pa v tistem mozgan-prdec momentu ne razmisljam ravno dovolj skoncentrirano in zeno povabim k sebi. in ko se zjutraj zbudim v razmetanem stanovanju, ko poskusam ugotoviti, zakaj me macka gledata z zgrozenim izrazom na faci in zakaj sem pila iz treh razlicnih kozarcev, takrat se obrnem na desno in… ojoj.
kako nekomu dopovedat, da naj gre domov? da ta noc ni bla zacetek neke velike romance tipa casablanca, da ji res ne nameravam narest zajtrka, se najmanj pa kave, ker prva jutranja kava je bolj intimni del dneva kot kakanje po prvi jutranji kavi.
mogoce bo dojela, ce zacnem pospravljat posteljo kljub temu, da se ona se vedno leno preteguje po njej.

vsakic, ko jo vidim, bi jo najraje pojedla, tako zelo lepa je. polajkala bi vse njene slike pa me je odstranila iz svojega fejsbruha. slekla bi jo extra pocasi, kot ce bi odvijala bozickovo darilo. ne uporabljam kristalnih kozarcev ampak zame bi to lahko bila ona; postavla bi jo na polico in jo preprosto obcudovala. vse poteze njenega obraza, dolgo pogresanega nasmeha, tiste male oci, ki znajo tako lepo zareti. s prsti bi preiskala njeno telo, da ga nikoli ne bi pozabila, tudi cigaretne opekline na roki ne. tista bela srajca na njenem zagorelem telesu me ubija; istocasno bi jo slekla, da bi stala pred mano gola, in pustila obleceno, ker povdari vse, kar naredi “njo”.
nisem vedela, da je mozno, ampak ko jo vidim priti izza ovinka, mi zastane dih. se vedno sem zivcna, ko sedim ob njej. pogledi daljsi od par sekund so mi neugodni; mogoce pa koncno le opazi, kaj je narobe z mano.
v grlu knedl, ker se se vedno spomnem, in v glavi jeza, zakaj ne morem imet vsega?

​This is heartbreak. This is how it curves its way into your veins and twists its teeth into your neck and it isn’t anything like self-pity or weak but it’s the hollowness in your eyelids and that emptiness in your throat and someone’s always going to tell you that you shouldn’t hurt like this, but it’s okay.
​Hurt.
This is the one thing no one teaches you.

(vir: thought catalog)