30 v 30

snapshoti brez snapchata.

15 v 30

žena me je odpeljala na slovensko primorje in dan sploh ni bil nesrečen (kar se zaporedne številke teh mojih postov tiče, ampak bomo številko 13 gladko preskočili), tako kot bi številka mogoče lahko nakazovala ali grozila.
dan sem bolj doživljala kot spremljala, tako da so mi v glavi ostali samo snapshoti. mislim, da tako tudi mora biti.

kratek povzetek v par sto besedah:
ptič mi je vzel keks, ki sem ga dobila ob veliko predragem pljunku kave, baraba mala.
vedno znova sem presenečena, kako hitro se pride do slovenske obale. če greš dovolj zgodaj in večina ljubljančanov še spi in/ali so se raje odpravili na bled.
ne maram, da se ne pripelješ več tik ob morju, ampak greš skoz nek bedn dolg predor. seveda vedno pozabim rečt, da naj se tam zavije desno in se raje gre ob morju. saj se še da, ne?
izola je mičkeno mestece, kjer nimajo več špargljev. imajo pa male tržnice (tri štante) na raznih točkav med bloki.
v celem dnevu nisem pila dobre kave. presenetljivo, glede na število lavazza marel.
folk gre v tud najbolj umazano vodo. na trenutke se mi je zdelo, da je še ljubljanca bolj čista, pa vem, kaj vse vsako leto ven potegnejo potapljači.
lezbijke, vsaj tiste najbolj očitne (butch, hello!) prepoznam na daleč in ne samo zato, ker je imela roko na stegnu svoje punce, ki ni vedla, kaj bi sama s sabo in kako točno je padla v to vso sceno, bi pa najraje šla prec domov, sam kaj ko je njena punca tam, leži skoraj na kavču in je v druščini najbolj pametna. tista levo je bila kot nek sidekick iz stripov, ki je večino časa prikimavala in se potihem nasmihala. je imela pa zanimiv tattoo. ta leva, ne tista na sredini.
ugotavljam, da sem v cacau imela veliko časa za opazovanje druščine preko puta.
natakar si je skoraj zaslužil napitnino, ker je ženi prinesel žličko malininga sladoleda za sprobat.
totalni hajlajt dneva: kosilo v restavraciji kamin v/zraven hotela belvedere, postrežba, hrana in vse, kar spada zraven (da, tudi pogled) je bilo fantastično.
kosilo je bilo skoraj poanta dneva, ker sva imeli samo še do pojutrišnjem čas za unovčit kupon. bova še šli, zelo dobro ponudba. yay, popusti!
po kosilu eno uro ne smeš plavat, tako da sva šle raje pogledat, kako je na koncu sveta.modro je, otroci v tiste mrežice na koncu bambusove palce lovijo male rakce in parurni zen je pasal.
v bistvu je konec sveta v piranu, naj nekdo opozori adamsa.
zaključek dneva na pomolu v strunjanu, kjer bi jagoda na smetani te sadne kupe dneva lahko bilo samo dejstvo, da nama ne bi bilo potrebno it nazaj v ljubljano.

teh 46 km obale zna bit včasih kar dovolj.