mislim, da sem ena redkih, ki se še nikoli ni peljala z nekom s prevoz.org. glede na moje relacije, ko bi prevoz potrebovala, v primerjavi z vlakom, busom ali kolesom, preprosto ni praktično.
“kako to misliš, saj hodiš na štajersko, folk pelje do tja večkrat dnevno?!”
vse jasno, ampak na štajersko grem ponavadi čez vikend, takrat pa gre največ ljudi do celja ali naprej. jaz moram do laškega.
hitra matematika:
povratna vikend karta za vlak iz ljubljane do laškega je 9,22€, 4,61€ v eno smer.
vožnja traja cca 1h 35 in potem še cca 15min hoje od železniške do doma.
vse skupaj torej 9,22€ in 3h 40min.
s prevozi bi najprej dala nekje med 3,50€ in 5€ za prevoz do celja. traja med 45min in 1h.
če bi imela srečo, bi me oseba odložila nekje v centru celja, v nasprotnem bi šla ven pri avtocesti, kar je 2,8km stran, oz. 36min (tko pravi gugl).
karta od celja do laškega je 1,85€, vožnja traja 9min in potem še cca 15min hoje do doma.
v najboljšem primeru torej 10,70€ in 3h 30min, v najslabšem pa še 3€ in 30min zraven.
ne splača se.
pa bi z veseljem!
poznam vas vsaj nekaj, ki z veseljem sodelujete na prevozih in jim delate zastonj reklamo, ko le lahko. tudi moja žena je ena vaših, čeprav ona je ponavadi tista, ki folk vozi na štajersko.
kot nuditeljica prevozov ima to srečo, da ima pol imenika polnega kontaktov z zanimivi imeni, npr: Ni Prišla, Odpovedala Uro Prej, Čudn Tip, Skenslala Parkrat ipd. imena sem si sicer zmislila, ima pa shranjenih kar nekaj številk katerim, ob želji po prevozu, odgovori z “že vse polno”, pa čeprav je še cel avto na razpolago.
in glede na dogodke pred parimi dnevi, verjamem, da imajo tudi potniki shranjene določene številke voznikov, za katere vejo, da so neresni.
prevoz do letališa z enim od onih “nismo goopti, zato pobiramo ljudi kar na prevozih, imamo pa zavarovanje za potnike in niti pod točko razno ne bomo skenslali vožnje, 1000% gremo, tud če čist prazni, obljuuuubimo!” voznikov na prevozih. sicer sem ji že od vsega začetka tulila, da naj le vzame goopti, ker so večkrat preverjeni, tudi z njene strani, nobenih slabih novic o njih. ampak ta tip je bil cenejši.
oredo.
itak, da je bil, če ni legit.
prevoz si uredi tedne pred dejanskim odhodom, vse zmenjeno od lokacije vstopa in izstopa, do ure, cene in imena voznika.
dan pred odhodom ji pošlje sms, da on pa ne gre več, ampak, ker je on car, ji je zrihtal prevoz z enim svojim kolegom, vse zmenjeno, samo 3h prej bo mogla it iz ljubljane. ona reče ajde okej (ker, kaj pa ji drugega preostane, goopti je že zdavnaj poln), zapiše številko nadomestnega voznika in začne živcirat, ker se ji nadomestni ne javlja na telefon. like, sploh. od dopoldneva nekje do pozno zvečer je imel tip veliko preveč za delat, da bi ji odgovoril na smse oz se ji javil na tlf.
jst ji ravno ne pomagam z mojim “a sem ti rekla, da goopti nabavi? sem, ne? parkrat celo, a ne?”. spoštujem jo, da mi ni dala šamarja.
končno ji le potrdi zgodnjo uro, pove svoje ime in kaj piše na kombiju. super, spet relaksiramo.
naslednje jutro se žena spravi na kolodvor, pobral naj bi jo ob 8:15h.
lahko uganete, kdo se ji ni javil cel dan in koga je potem za 15€ dražjo karto do letališča pripeljal kombi zup prevozov (hvala in slava njim!)?
takoj po prihodu na šiht sem ji kupila goopti karto od letališča nazaj v ljubljano.
ne morem še enkrat skozi ves ta proces, nimam živcev.
also, če poznate koga pri prevoz.org, a jim lahko svetujete, da bi bilo ekstra fajn, če bi lahko uvedli kakšno ocenjevanje ponunikov?

danes me je spet ena oseba vprašala, kam hodimo lezbijke. kje je tisti “tiiiisti” plac, kjer se zbiramo, kjer gremo na kofe ali plesat, kam se hodimo socializirat, kje je tiiiisti plac, kjer so vsi (osebje vključeno ali ne) istospolno usmerjeni?
moj odgovor je bil isti kot pred parimi leti in vse dni vmes, “nimam pojma. mislim, da ga ni.”.
ker resnično ne vem, sem pa skoraj prepričana, da takšen plac ne obstaja.
ja, vem, obstajata metelkova in pritličje, ampak to ni res naše-naše.
pritličje je kul kafič direkt zraven mestne hiše, kjer se zbirajo vsi ljubljančani, od brucev do mladih družinic, ki se hočejo pokazat, kako zelo odprte so do drugačnosti. kul plac, zanimiva izbira glasbe tudi na nedeljsko dopoldne, zadovoljiva izbira piv.
metelkova pa je tista stavba takoj levo za zapornico z masarykove, ki je znana kot homo stavba. tja se gre v tiflo in v monokel, med pedre in med lezbijke. pedri so znani po dobri glasbi, lezbijke pa po poceni pijači in turobnih dogodkih. (enkrat sem slišala, da ne smemo kritizirat, če nimamo sami boljše ideje. no, boljše ideje nimam, vem pa, da meni osebno, govorim samo zase – in mogoče za vse tiste obiskovalce, ki so šli tja enkrat, dvakrat, mogoče trikrat in jim na kraj pameti ne pade, da bi še kdaj šli, ker fakmi, kaki dolgčas – men je program tam preveč politični, protestni, debatni, preprosto preveč resen. veliko bolj mi paše tifla in njihov “ja, vemo, da je lajf nefer in da s družba do nas obnaša kot da smo največje sranje na tem svetu, ampak pikolina no, danes je sobota zvečer, a se lahko vsaj danes imamo fajn in se v pondelk spet ubadamo z vsemi nepravilnostmi tega sveta?!” odnos.
v monokel se torej boljkotne gre po pijačo, potem se sprehodi mimo nagnusnih wcjev do tifle, kjer razbija muzika in ob pogledu na vse tipčke in objemajoče se punce (sej to je punca, ne?) pa še srce in mogoče malo nižje. dejstvo, da se vstopa v nekaj dvomljivega, zanimivega, mogoče malo napetega pričata že varnostnika pred vhodom v stavbo. sicer nisem pogost obiskovalec metelkove, ampak tam ni veliko varnostnikov za tistih pet stavb. mogoče sta samo ta dva, ne bi me presenetilo.
in vsi, ampak res čisto vsi, še posebej strejti, na koncu večera pristanejo tu. slej ali prej, ko sta cutty in as že zaprta, ko nikjer drugje več ne dobiš pijače, takrat se folk odpravi na metelkovo. roko na srce, če greš ven in naslednje jutro v svoji zgodbici ne omeniš “potem pa smo šli na metlo”, a si res šel ven? vse se konča na metelkovi, brez debate ali vprašanj. pred menzo je takrat že vse pobruhano, v gali se samo še pri fuzbal mizi kaj dogaja, yalla pa itak vedno poka po šivih, tako da ostane samo še stavba na levi. vstopnine ni več, plešejo samo še tisti res navdušeni ali flirtajoči, katere sicer bolijo noge, ampak se pretvarjajo, da so polni energije, ker, jbg, danes ne grem sam domov, pa če se postavim na glavo. prepotentni tipčki pridejo noter glasni in s hrbtom proti steni (ja, vsi te hočejo pofukat, res si tok hud!), odidejo pa tiho, čim bolj nevidno in s parimi fantazijami več v glavi.
tako da ne, pritličje in metelkova nista “naša”, včasih nas tam niti po številu ni največ.
vem, ekskluzivnost in želja po lastništvu nekega dela mesta nista razloga za takšne prostore. primarno se gre za željo imet nek varen prostor, kjer bi se “mi” lahko obnašali tako kot si želimo, lupčkali tisto, ki jo želimo, jo držali za roke, dali roko čez ramo nam najljubše osebe, in vse to brez, da bi nas s sosednje mize drugi obiskovalci grdo gledali, ker kaj pa se gremo, da takšno neprimerno obnašanje silimo njim in njihovim nedolžnim otrokom?! pa tudi če v tem prostoru ne bi delali nič takšnega, lepo je že ta filing, da si med “svojimi”, med tistimi, ki te razumejo, ker imaš samo z njimi nekaj skupnega.
“zakaj bi si sploh želeli kaj takšnega,” se je najverjetneje vprašal kak moj strejt bralec? “no, pa saj ste imeli cafe open! tam, kjer so zdaj mačke!”
ja, res je. imeli smo cafe open, kjer je bila kava okej, pivo tudi, wcji so imeli zanimive stenske okraske in tam nevede izgubljen prstan, sem dobila nazaj še isto noč. na žalost vseh nas, sploh pa lastnic, je imel kafič tudi svoj delež zanimivih obiskov s strani ljudi, ki so se zaradi tega enega odročnega kafiča v morju drugih, normalnih, počutili tako zelo ogrožene, da so lahko svojo stisko sprostili samo z metanjem kamnov skozi okna in pretepanjem obiskovalcev.
je za razumet njihovo začudenje, kajne? (/s)
kljub temu, da si tak plac zaslužimo (dajmo na stran ekonomski pogled te utopične želje), pa ne vem, če je ekskluzivnost res fajn. oziroma, če je sploh vredu, da bi jo imeli in si jo želeli.
vsako leto paradiramo gor in dol po ljubljani, ker si želimo, da nas vključijo, da med nami in njimi, ta normalnimi, ne delajo razlik, da se nas ne bojijo in da nas preprosto sprejmejo kot dele družbe … potem pa se obrnemo in si zaželimo bara, ki bo samo naš, kamor bo za vstop skoraj da ne potrebna še članska izkaznica, ki smo jo pridobili s podpisanimi izjavami vsaj petih bivših, da jp, ta oseba pa ima res rada isti spol, če že ne za vsak dan, pa vsaj za seksat!
to dvoje ne gre skupaj.

samo praznovanje oz. registriranje, da božič celo obstaja, je do moje družine prišlo šele pred parimi leti, ko sta na svet prišla nečaka in ker je drugi del družine (aka the dreadful inlaws) ekstra vern. ampak, naša stran je dovolj komunistična, da se nismo popolnoma navzeli njihovih navad (mogoče iz inata?), tako da od božiča praznujemo samo večerjo (jest je treba), obdarujemo pa se še vedno za novo leto.
kakorkoli, božič in novo leto se mi nikoli nista zdela nič posebnega, zato tudi ne vem, kdaj točno sem nehala verjet v tega ekstremno radodarnega okroglega dedka z belo brado, je pa moralo biti v prvem ali drugem razredu osnovne šole. je to pozno ali zgodaj? v spominu imam namreč sestro, ki me je eno noč potegnila k sebi in vsa navdušena rekla “našla sem darila! v omari so! v spalnici!!”.
od tistega leta naprej sva s starejšo sestro, ko se je približeval december, redno vsak dan okoli obrnile celo stanovanje, da bi našle darila. časa sva imele od prihoda iz šole in do 1545h, ko je domov prišel prvi starš. to je pomenilo vsaj 3 dolge ure, ki sva jih porabile za detajlno seciranje stanovanja in iskanja novih kotičkov, kjer bi darila lahko bila. izrecno se spomnim stanja na enem izmed višjih predalov predalnika v spalnici staršev, balansiranja na naslonjalu kuhinjskega stola in iskanja vsega in česarkoli, kar bi vsaj malo spominjalo na zaprto škatlo v kateri bi lahko bilo darilo.
starša sta šla celo tako daleč, da sta eno leto vsa darila skrila v klet, ker pa sma tudi to skrivališče odkrile, sta jih naslednjo leto vozila naokoli v prtljažniku avtomobila. cel december.
mislim, da je čar obdarovanja izginil, ko je v dedka mraza verjela samo še mlajša sestra in smo dan pred iz vseh možnih predalov zvlekli darila… in jih skupaj zavili ter postavili pod smrekco.
to delamo še dandanes, s tem, da sta sedaj nečaka tista, ki kao nimata pojma in sta ekstra navdušena, ko prideta v dnevno in pod bogato okrašeno smrekco najdeta škatle z nalepkami z našimi imeni.
mogoče jima malo zavidam.
*napisano na macbooku, ki mi ga je podaril božiček malo predčasno*

stara sem 38 let in nimam pojma, kaj delam z življenjem. ne, resno. nimam pojma. (in ja, res sem 38, nehajte se delat presenečene. *pokaže s prstom na gube na čelu*)
lahko bi se mi reklo, da sem crazy cat lady ampak sem tako daleč od crazy, da glava peče. imam pa dve mački, katere sem, in se oproščam že vnaprej, če bosta to slučajno kdaj imela priložnost prebrat, ker, kaj pa veš, mogoče pa bodo čez 1000 let mačke vladale ljudem in bosta moja dva v sedmem od svojih devetih življenj in bosta celo znala brat in… tomejto, potato.
plačujem račune z neko mizerno plačo, ki ni mizerna ampak je v resnici višja od povprečne slovenske, delam nekaj, kar pred parimi leti še obstajalo ni v takšnem smislu, zdaj pa se to prodaja kot the next big thing in delovno mesto, ki mora bit v vsakem podjetju, pa čeprav se mogoče gre za tovarno toaletnega papirja, ker itak večina, kar naredimo, je sranje, ampak je high tech sranje in to se prodaja. pravijo.
imam vsaj en kredit preveč, en kredit za katerga nisem sama kriva in nimam od njega popolnoma nič, razen mogoče to, da lahko moja starša, stara mama in mlajša sestra še naprej živijo v bajti, ki jo je stara mama zgradila z lastnima rokama, ki še dandanes vleče korenje iz zemlje medtem ko onadva skadita celo penzijo. če bi vsaj kadila kaj manj smrdečega in manj nikotinskega, potem bi blo vsaj zabavno, tako pa je samo žalostno. in seveda boste rekli, da sej velik ljudi preživi z minimalcem, zakaj to tebi ni dovolj? ker izgleda bi me moglo to zanimat ali vsaj ganit? ampak me ne in iskreno upam, da ne bom jutri rekla da vsem tem spremembam, ker sem si potem efektivno zarila nož globoooooko v hrbet. ja, sama sebi. ker izgleda sem ekstra gibčna, ampak sploh nisem in mi je popolnoma jasno, da imam preveč kil in da bi bilo mogoče fajn, če nardim kaj glede tega. niti ne zato ker bi me to kakorkoli nazaj držalo in ker bi mogoče zarad tega ne imela sreče v ljubezenskem življenju. pffft, še nasprotno! imela sem punce, ki so izgledale tako faking fantastično, da mi je še zdaj mal vroče, ko pomislim na par njih. in ta punca, ki jo imam zdaj, grejd ej, ni da ni, najboljša v vsem in to ne mislim ironično, resnično sem tega mnenja in še vedno sem zatrapana in še vedno hočem sprobavat nove stvari, tudi tiste, o katerih nisem niti pomislila prejšna leta. jbg, od nekje cca 15 leta, torej že več kot 20 let, sem lezbijka in takšna ureditev stanu mi ni nikolil padla na kraj pameti. zdaj pa sem začela celo razmišljat o ideji, da mogoče pa bi naredila točno to, kar si ta moja punca tako zelo želi in izgleda ne more brez. ampak ne morem, nočem. in potem isti trenutek dobim v glavo še misel, “mogoče pa samo ne še?” in se spomnim, da sem prejšni teden po faking 15 letih šla k frizerju in da razmišljam o tem, da bi celo imela malo daljše lase. in potem spet ne vem, kdo sem. ampak ajde, sej so ravno ženske tiste, ki pravijo, da ni vse v izgledu in da je osebnost tista, ki je res pomembna in da se v osebnost zaljubimo. in če se ne gre za sex, za kaj pa se potem gre?! potemtakem pa hvala moji fantastični osebnosti!
iiiiin mogoče, mogoče hočem sprobat “vejpat”. kaj pa vem, zakaj. mogoče zato, ker sem pravkar vidla v eni dokaj zabavni seriji, ali mogoče zato, ker to delajo prepotentni 16letniki, ki ne vidijo dlje od pornhuba in svojim sveže opranih belih allstark in ker se lahko na nekem levelu celo poistovetim z njimi, in ker istočasno to delajo naduvani hipsterji z ironičnimi tshirti, preveč dlake na obrazu in palmo na glavi. ker zakaj pa oni ne bi smel imet, če pa imajo to punce in kaj je narobe z “live and let live mantro”?
aaaaaaaaaaaaaaaa.