podnaslov: žensk ni mogoče razumeti.
enkrat je namreč bila ena, ki je rekla, da je bilo tistkrat “enkrat in nikoli več”. ker ne more, ker je strejt, ker kao ima tipa, ker, ker. vsi čudoviti razlogi, vse sem spoštovala, odločitve so odločitve. (ampak mene so učili, da so meje za testirat in sem jih. oh, kako sem jih.)
vsi ti razlogi pa je niso ustavili, da ni potem še parkrat prišla k meni, direkt mimo kuhinje, v tisto sobo, na mojo malo posteljo. po veliko predolgi uri klepetanja o psihologiji odnosov, najinih potovanjih po svetu in kdaj gremo spet na pivo, sem ji končno razprla noge (to je izgleda še bilo dovoljeno), jih ovila okrog mojega hrbta (kako je znala stisnit!) in si vzela njen jezik. čudoviti, čudovit jezik.
nekje med poljubljanjem njenega vratu pa me zdrami iz naslade, “seks pa, no, to je bilo pa res samo enkrat.” kimam razumevajoče, itak, pffft, popolnoma mi je vseeno, zakaj bi me motilo, da mi ne bo več pustila slečt njenih črnih hlačk, je okusit in slišat tist njen “ja, to, to daj še!”. vzamem pivo iz njene roke, jo potegnem v svoje naročje in začnem spraševati bedarije. naj se zaposli, medtem ko ji z rokama preiskujem hrbet. to mi še dovoli. vsake toliko obrne oči nekam nazaj, da vidim samo še njihovo belino.
med igranjem z mojim jezikom naju ustavi in reče “sam tolk, timberlejka poslusava.”
“itak. totalno bi se dala dol z njim.”
“res? ti?”
“ja! a si vidla, kako pleše? če zna plesat, zna seksat.”
nameni mi enega tistih svojih prekleto seksi pogledov izpod obrvi: “a sem ti omenila, da plešem salso?”
… in ko začne gibat z boki se ne morem več držat nazaj. vležem se, posedem si jo direktno na venerin griček (še nobenih pripomb, super!) a ji pustim, da narekuje svoj tempo. najprej počasi, počasi, v krogu, malo naprej in nazaj, potem vedno hitreje, lasje ji padajo čez obraz, z eno potezo si jih zveže v čop, zgrabi me za vrat, potegne k sebi in ko iz ust porine tisti sladki zvok, se od vsega rajca raje sama parkrat ugriznem v ustnico.
te dni jo imam spet veliko v mislih. me zanima, če je že kaj spremenila svojo definicijo seksa.
(o “kdaj tooooočno se nekaj smatra za seks” pa v naslednjem postu. še delam empirične raziskave.”)

1) otorinolaringolog
usta odprta še bolj kot bi jih odprl sam t-rex, jezik sunkovito potisnjen naprej kot v tisti sceni iz osmega potnika, ko alien prileti ven iz trebuha, iiiiiin evo, že imam detajlni pregled mojih mandeljnov. STAHP IT!
2) speedy gonzales
položaj glave menjava tok hitro kot da bi za vsako menjavo dobila sto evrov. odloči se za nekaj in probaj pri tem ostat vsaj par deset sekund. ja, “par deset sekund”, ker najboljši poljubi so tisti, ki trajajo malo dlje kot radijski jingel.
3) kanibal
ko sma se začele poljubljat sem imela dve ustnici. če bi se le dalo, bi jih rada imela točno tolko, ko se nehama. ker fakmi, zakaj mi rabiš ustnico pogrizt?? se rada lupčkaš s šmirgl papirjem?? (da se razumemo, vsake tolko paše ugriz, v tem trenutku pa moje ustnice še niso bobi palčke, tako da jih nehaj grickat.)
4) sad ga vidiš, sad ga ne vidiš
zakaj se grema skrivalnice s tvojim jezikom? kje točno je užitek v tem, da konstantno umikaš jezik? ja, vem, je rajcih, sploh tisto pričakovanje dotika. ampak dovolj je dovolj, ni več rajcih sploh, samo še annoying. daj mi tvoj jezik, dovoli mi, da ga obliznem, da grem z mojim čez tvoji ustnici in da se najina jezika spoznata! začetek čudovitega prijateljstva it is not.
5) holivud iz 50ih
je rekla, da grem v poljub vedno z malo odprtimi usti. jebiga, če pa ga imam rada v ustih. (jezik, ti perv!) se pa se dobro zavedam, da nekatere preprosto nočejo odpret ust. nisem še ugotovila zakaj. ja, paše poljub brez vpletanja jezikov, dajmo jim malo odmora, ampak za božjo voljo, odpri malo usta in probaj premaknit glavo z leve na desno, krč imam v vratu.
6) cmokarji
malo stvari se da naredit brez kakršnegakoli zvoka, ampak določeni to svobodo do zvočnega izražanja peljejo na čist nek svoj nivo. zakaj je potrebno tolko tega cmokanja? kaj točno to doprinese k celotni stvari? raje ne pomislim, kako zveni, ko jedo juho. *sluuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuurp*
7) odprte oči
jaz oči nagonsko zaprem, ne vem zakaj. najverjetneje zato, ker se mi zdi, da mi oseba, ki ima med poljubljanjem skooooooooz in veeeedno odprte oči, poskuša s pogledom posrkat dušo iz telesa. totalno creepy pogled, ki naj bi odražal kaj pa vem kakšno čustveno stanje, v resnici pa je samo in izključno creepy. sploh ko začnejo škilit.
8) pralni stroj
ne vem, kje so se določene učile poljubljat, ampak glede na akrobacije, ki jih izvajajo s svojim jezikom v mojih ustih, bi rekla, da na pralnem stroju, program centrifuga. včasih se najde tudi kakšna, ki ima pokvarjen pralni stroj in imam na koncu umit obraz. dafak?
9) zobozdravnik
ja, noben poljub ni perfekten. nihče se ne poljublja perfektno (razen oseba iz naslednje točke), ampak kaj delajo nekatere, da se čisto vsakič s svojimi zobmi butnejo ob moje? kako zelo moraš odpreti usta, da do tega pride? mogoče pa hoče, da preverim njeno starost, kot pri konjih?
10) the amazing kisser.
a veš ono, ko se ti zašibijo kolena, ko se ti zdi, da ti je nekdo spodmaknil preprogo izpod nog, ko so ustnice točno tam, kjer morajo biti, ko jezik naredi točno tisto, kar se tebi zaželi v tistem trenutku, ko naredi nekaj, kar ti je novo a istočasno totalno fajn in komaj čakaš, da bo to spet naredila, in ko preprosto nočeš odmaknat glave stran od njene, ker bi to pomenilo, da bi te nehala poljubljat?
e, točno to. te so najboljše.
p.s.: prepričana sem, da je še vsaj pet tipov, ampak sem raje se nehala spravljat v slabo voljo.

je rekla, da delam nekaj narobe.
da moji fuck buddyji vedno nekako prerastejo v nekaj več. da postanem z njimi preveč dobra prjateljca in da potem potem hodimo na piva in kave in kosila in vse tist, za kar fuck buddy naj ne bi bli.
urban dictionary pravi takole:
fuck buddy
n. A sex partner to whom you have no special attachment. A person you occasionally have sex with who is not your S.O.
A fuck buddy is similar to a friend with benefits.
Person 1: So your girlfriend’s coming over?
Person 2: She’s not my girlfriend. We’re just fuck buddies.
po vezi, taksni ali drugačni, paše nekaj drugega, bolj preprostega, brez druge polovice. nekaj “uizi”. nekaj, ko ne rabiš razmišljat, ko delaš, kar hočeš, ko ne rabiš nobenmu nič razlagat. nekaj, ko ne rabič povedat, kam, s kom in kdaj greš, ko ne rabiš nobenga vprašat, če imamo slučajno že kaj kje s kom zmenjeno, ker plane delaš samo sama s sabo in trenutno je plan it na petkovška na pivo. uizi. zadnja stvar, ki jo hoceš, je, da se z nekom ornk zapleteš in padeš nazaj na intercity vlak za Vezana Vas, brez možnih postankov v Negotovi most in Panika mesto.
ampak izgleda men vedno uspe nekako prestopit to mejo. em, ne, ne grem direkt v vezo, od moje uradne (ja, uradne!) veze je že nekaj časa.
samo, vedno bolj mi začne pasat preživljat čas s to osebo, vedno več sma na telefonu, hodima na pijače, kosila in vedno večkrat prespi pri meni. ampak to zadnje je samo iz praktičnih razlogov, obljubim! zakaj bi hodila nazaj na drugo stran mesta, če pa ima faks/službo tle blizu mene? ni logike. in potem, preden sploh začneš razmišljat o izgovorjavi besede keks (zakaj smo izbrali to besedo? sploh ni težko za izgovorit. mora bit neka napaka v prevodu.), že ima tu dve majci, ene nogavice, zobno ščetko in svojo najljubšo šalco za kofe.
slej ali prej pride v glavi vsaj ene od oseb v tem “prijateljskem odnosu, ki ni samo to” do tistih vprašanj: kaj pa če ni samo rebound? kaj pa če mi zena res res res dogaja? je res samo nek prehod med eno in drugo čustveno tragedijo? hm, mogoče pa ne bi smela poslušat kolegov, ki pravijo, da še nisem pripravljena, kaj pa oni vejo, sej me samo vsakič pobirajo in me tolažijo, pffft, nimajo pojma. ne vejo, kako zelo paše njen dotik, njene ustnice, in tista stvar, ki jo dela s prsti na mojem vratu. ne vejo, da mi je včeraj naredila večerjo, ki je bila fantastična, nobena druga mi je še ni! pa ja, ajde, včasih jo pogrešam, če se ne slišima cez dan, samo to ne mislim njej povedat, saj nisem nora. (je pa res.) ne vejo, da se ne rabim pretvarjat, razlagat in pazit, kaj rečem, ker je samo prjateljca in prjateljice ne obsojajo, oziroma so največkrat na moji strani in me totalno podpirajo in razumejo in ja, fajn je. ampak to ni ljubezen! nisem zaljubljena vanjo! samo zelo mi paš…
o, lej, njen sms. *huge stupid grin*

če moškega vprašaš, kako izgleda neka ženska, je skoraj 100%, da bo a) opis kratek, in b) bo vseeno vseboval “ja, podrl bi jo”.
kolega pravi, da je čisto vsako osebo ženskega spola, ki jo je spoznal, v naslednjih nočeh v sanjah položil. še čisto vsako. čisto! vsako! prodajalka v trgovini, natakarca, sodelavka, ni važno katera. mogoče mu ni uspelo v prvo (ena moja bivša je bila kao edina, ki mu je tudi v sanjah rekla ne), slej al prej pa je še vsaka padla (da, tudi ona).
no, z mano ni tako. poredko sanjam o neznanih ženskah, zelo poredko. če že imam xxx-rated sanje je to največkrat s punco ali s kaksno bivšo, s katero je sex bil fantastičen in bi bil greh (greh!!) kdaj ne ponovit. ponavadi pa se sanj ali ne spomnim, ali pa so extra nezanimive (enkrat sem sanjala, da sem stala v vrsti na pošti.).
sem pa radovedna.
pri vsaki ženski, (ajde, v 90% primerov) ki jo (s)poznam, me zanima, kako se poljublja. pa če je to šefica, prijatelca, zaposlena na banki, ali sošolka iz srednje šole, s katero sma se res dobro razumele.
in včasih, včasih, včasih je to tudi zelo učinkovit pickup line, “zanima me, kako se poljubljaš.”. brez ovinkov, direkt.
ker, in glede tega se popolnoma strinjam z onim fejk komedijantom, ženske smo le ženske, aka mental terrorists. ko ti nekdo da neko misel v glavo, in če ti je vsaj malo do te osebe v teeeem smislu, potem bo ta moja mala misel v tvoji glavi kmalu postala vedno večja in ne bo več samo moja.
naj se countdown začne.
in ja, dobro se poljubljam.

fejsbruh je vedno bolj poln slik s porok, novorojenih, vecina sosolcev iz srednje sole je srecno (ali nesrecno, ne vem) porocenih s 2.4 otroka, hipoteko na hiso in najverjetneje kupujejo ze drug avto. ne samo sosolci, tudi znanci, ki npr hodijo na fax, a ze imajo skupno stanovanje z ljubeznijo svojega zivljenja, s katerim so ze ohoho let.
mogoce se vsake tolko vprasam, zakaj sem se vedno samska, oz zakaj sem vedno znova samska, oz zakaj kar naprej delam iste napake. mogoce pa sem v glavi se vedno preotrocja za dolge in resne veze. mogoce mi je vsec trenutni kick flirtanja, bit z neko osebo nekaj casa in potem spizdit v drugo smer. scenarijev je veliko in vsak dan lahko najdem novega.
mogoce zato zadnje tedne, mesece, razmisljam o vecjem stanovanju. moj nacin razmisljanja o prihodnosti? o tisti eni osebi, s katero bi prezivela preostanek zivljenja (ali vsaj zelo velik del le-tega)? mogoce.
vem, da mi je zelo vsec ideja zbujanju z njo, gledanju tvja z veliko skledo kokic v narocju, sobotnih sprehodov po ljubljani in nazaj domov poskusit naredit nek jamie oliver recept s svezo zelenjavo direkt s trznice in vse tisto ostalo, kar najdemo na tumblr fotkah, z neko belo cacko in puhlico o ljubezni z belim handwritten fontom.
po drugi stran pa imam rada svoj prostor, svojo tisino in prav tako dejstvo, da lahko sredi noci prizgem tv, ga dam na max in zvok se v parih minutah spremeni v beli sum, ki me uspesno uspava. deljenje postelje je najveckrat muka; vedno spim na levi strani postelje. ne maram spati ob steni, utesnjuje me. zjutraj imam neko 15min rutino in zelo hitro postanem tecna, ce jo kdo zmoti. posoda mora biti pospravljena, ce ne danes pa cez tri dni. cas je relativn kar se tice moje lenobe in volje sprejemanja. drobtine od toasta se pospravijo, kozarci zlozijo, cote poberejo, ko so suhe, ne visijo v nedogled na balkonu, macji wc se (najveckrat) pospravi se predno macka stopi iz kopalnice in cevlji so za v omaro, ne pred vhodna vrata.
.
.
.
.
kakrsnekoli deviacije bi zahtevale kompromis z moje strani… to pa ne vem, ce sem pripravljena naredit.
mogoce pa me preprica.

ljudje radi pretiravamo.
po dolgem casu monotonije najdemo nekaj, kar nas veseli. razveseli. v tistem momentu smo tako “nahajpani” z adrenalinom, da se vedno znamo in smo sposobni cutit nekaj drugega od cinizma, da hocemo ta trenutek ponavljati v nedogled. ja, droga. in ker smo ljudje idioti, se te zadeve prenajemo do mere, da nam je slabo.
dobesedno in v prenesenem pomenu.
npr, tist limonin sladoled iz l’eclerca, ki ima koscke slanih pistacij in je vsaka zlica orgazem v ustih, brboncice uzivajo sto na uro in uuuu, akcija, deset litrov tega sladoleda je samo 75 eurov, kaj pol, ce nimam dovolj velike skrinje, sej ne bo casa, da se stopi, aaaaaaa!
ali, po letih bednih (in posledicno dokaj kratkih) vez nekje, na neki cisto random lokaciji, ko najmanj pricakujemo, najdemo osebo, s katero nam je fajn. mi ne bi bili mi, ce ne bi zdaj vse proste (in prisiljeno proste) trenutke zeleli preziveti z njo. zajtrki, caji, kave, kosila, sprehodi po tivoliju, ona razstava ob ljubljanci, grad, testiranje piv na promenadi, podpora jansi pred parlamentom, itak!, noben event ni predober za nas, glavno, da prezivimo skupaj tistih par trenutkov.
dok se neko soboto ne zgodi en se bolj obskurni preklop v glavi in se nam ne da vec. ni vec tiste iskre, srce ne bije vec tako hitro kot na prvem dejtu, ne mecemo se vec na trepalnice, da bi nasli 5min za hitro kavo, nekaj, kar prej ni bil noben problem.
preprosto se nam ne. da. vec.
vse to jemljemo kot del zivljenja, del vsakdana, del nas.
se pa kar malo nasmejim, ko skapiram, da se dolocenih zadev se vedno veselim kot mali otrok na bozicno jutro.
pravi, da se v teh trenutkih smejim z ocmi.
ona bo ze vedla.

dandanes smo vsi prilepljeni na telefone, tega nihce ne more vec zanikat. tisti, ki nimajo vsaj enga uca na tlf, so redka sorta, ti so fajni za druzbo. (jst malo manj, ups, sori?) povprecno na dan v telefon pogledamo tudi do 150-krat, nekateri stoposto se trikrat tolko. najvecji nasprotniki to obnasanje primerjajo z epidemijo, ali s kugo. s to razliko, da je kuga imela tudi neke zunanje simptome, kot so bruhanje, kasljanje, krvavitve. (ni dvakrat za rect, da to ne bi bila reakcija dolocenih ljudi, ce jim za par dni vzamemo telefon ali dostop do interneta.)
seveda so za to stanje ze nasli strokovni izraz, nomofobija; gre za strah, da bodo (bomo?) ostali brez svojih mobilnih telefonov. plus, prevec poslanih smsov lahko vodi do depresije. pravijo! … le kaj si potem mislijo o snapchatu, facebook messengerju in drugih chat aplikacijah? orodje za samomor?

vsake tolko se pocutim extra drzno in ugasnem telefon za par ur, najvec je bilo en cel vikend. in ne, nisem bila bogu za hrbtom, kjer ne bi bilo signala (se wifi je bil po celi bajti!) in bi v zepu imela 400€ vredni kalkulator.
seveda sem po vec kot 40 urah imela zelo nerealna pricakovanja: sms od bivse, ki fura safr, ji je zal za vse, kar je naredila in rekla, ter me hoce nazaj, vsaj tri povabila za pivo, kavo, pizzo itd.
realnost?
sms od simobila.

vse je instantno, vse aplikacije imajo obvestila, ki te spomnijo, ds se je pred parimi sekundami nekaj zgodilo in da je nujno pomembno za prezivetje, da to zvemo. tist fejsbruh komentar na katerega je potrebno odgovorit takoj, kljub temu, da se nad FB vsak dan bolj zgrazamo. pfft, peasants! zakaj bi sploh se kdo uporabljal to belo-modro zadevo polno povabil za igrice in taganih fotk, ki zasmetujejo internet se iz dobe geocitiesov?! … aja, rojstni dnevi. ja. never mind.
al pa twitter @, kjer je ziher nekaj pametnega, in skoraj takoj pomembno kot tisto obvestilo, da ze tri ure nisem spila kozarca vode. ali pa …. uuuuu! nekdo je dvakrat potapkal na mojo instagram fotko…. izpred sestih tednov?! stalker jedni!
se aplikacija za slovenske zeleznice hoce, da se narocim na njihova obvestila! sem se skoraj ze, da bi vidla, kaj mi lahko ponudijo, a sem si premislila; nocem, da mi telefon pregori od vseh “vlak za <vstavi vseeno katero mesto v drzavi, kamor slo zeleznice celo peljejo> zamuja” obvestil.
in ko sestejemo vse to zgoraj opisano in nasteto, se po mojem lahko dogovorimo, da obvestilu za “zgreseni klic” po novem recemo kar “nocem se pogovarjat s to osebo” obvestilo.

v hollywood filmih je tradicija, da zenske med sexom razmisljajo o nakupovalnem seznamu, o tistih perfektnih petkah, ki so jih vidle v neki trgovini, moski pa …. hja, ce ni ravno neka cudna romanticna drama, potem moski nimajo ravno dovolj casa za razmisljanje. (hihi)

vsi (ne probajete zanikat) v pornicih najdemo neko mero inspiracije, ceprav tam sex traja ure in ure, vsi so perfektno nasminkani, imajo super natrenirana telesa in zene kricijo, kot da jih nekdo tepe. se nikoli nisem tako uzivala v sexu kot tiste zene! (raje kot da pogledam lezbicn porn, si oci ven iztaknem s cajno zlicko.)

jaz pa med sexom razmisljam o…
a delam to prav? v filmu je tole drugace izgledalo.

a se vedno nadaljujem s to pozo? iskreno, meni je malo dolgocasna in sploh ne rajcih, ampak ce je teb vsec, potem ajde, bomo nadaljevali.

au. okej, tole pa boli. in ne na oni “mmmm pase” ampak na “prosim takoj nehaj!!” nacin.
kolko prstov?! da ne bi slucajno! daj to ven iz mene!

đizus faking krajst, nehaj se dret! kaj bo soseda misla?! pa sej te ne tepem!

em, halo? kaksna reakcija? ne? ne vem, premakni boke malo? al pa roko? si se ziva? halo??

kaj pa vi?

facebook se te dni smatra, vsaj v mojem krogu prijateljev, kot neko nujno zlo. vecina nas dela v panogi, kjer, jebiga, je fb potreben. (o odlocitvi sefice *pomaha*, da mene da za community managerja, raje ne bom. vsi delamo napake, heh.)
s fb imam dokaj love-hate relationship; ce bi se le dalo bi ga deaktivirala (sem ga ze dvakrat), tko pa je moj timeline poln statusov in jutjub linkov do trenutno poslusljivih komadov. ne odkrivam tople vode, samo pazim, da se mi ne razpase plevel.
edini stvari, za kateri se mi zdi smiselno imet fb racun, sta chat in dogodki.
chat? ja, chat. ne, ne visim gor ure in ure, je pa zelo dobro orodje za komunikacijo z ljudmi na (dobesedno) drugi strani sveta. in vem, da obstaja puno strani, kjer so nasteti vsi dogodki po celi sloveniji, ampak tam je prevec vsega. zakaj bi odpirala se en tab, ce ze imam odprt fb?
ena mi je rekla, da sem “queen of rvsp”. sklepam da zato, ker na povabila v 90% primerov kliknem Join, resnicno prisotna pa sem pri 10%. nisem je vprasala, zakaj jo moti, da kliknem Join in potem ne grem. dvomim, da ima moja potencialna prisotnost veliko vlogo pri tem, ce bo ona sla. a kdo res se gre na event samo zato, ker bo nekdo drug tam? stalker much? zaljubljenost? a smo se vedno v osnovni, ko smo izza ovinka spegal za sosolcem, kaj dela, s kom se pogovarja in po kateri poti gre domov, da se bomo potem cisto sluuuucajno srecal?
avtomatski Decline dobijo eventi, ki so v drugem mestu ali ce me tematika resnicno ne zanima (pikniki nekih obskurnih skupin, v katero sem se nevemkdaj vclanla in je to povabilo v bistvu super opomnik, da kliknem Unlike, koncerti in razstave artistov, katerih ne poznam in jih po parih minutah na jutjubu niti nocem podrobneje spoznat, ipd).
vse ostalo spada v kategorijo “uu, zabavno, dajmo si tole v koledar”. opomnik je nastavljen par ur pred zacetkom eventa in ce do takrat se nimam zmenjen z nekom, da gremo, potem bo gladko ignoriran. se en izmed “o lej, sem pa nisem sla” eventov.
se dobro, da ima fb neke svoje opomnike.
mogoce pa si premislim in grem na piknik s klobasarno.